FOTO: Dejan Nikolič
Slovenski komik Žan Papič pravi: “Ne dovoli dejstvom, da uničijo dobro zgodbo.” In prav to je tudi bistvo njegovega ustvarjanja. Trenutno z Melani Mekicar na odrih po Sloveniji navdušuje s predstavo Sam prjatla, mi pa smo z njim poklepetali o tem, kako nastane stand up, koliko je v njem resnice in zakaj je komedija pogosto težja, kot se zdi na prvi pogled.
Je komedija bolj talent ali trdo delo, ki ga s časom usvojiš?
Lahko je eno ali drugo ali največkrat kar oboje. Videl sem že vse naštete možnosti.
Kako bi opisal proces nastajanja ene stand up predstave?
Imaš neke misli in odnose s ljudmi, živalmi, vesoljem, ki se kuhajo v glavi. Ko je pripravljeno in zrelo se usedeš in spišeš te misli. Potem pa v 'drugi roki' ali celo tretji, to boljšaš. Skratka lažeš, da je bolj zabavno. (smeh) Star in dober nasvet je “Ne dovoli dejstvom, da uničijo dobro zgodbo.”
Koliko časa nastaja ena stand up predstava?
Po navadi prva predstava zajema celoten opus 'best of' do takrat. Vsaka naslednja je težja. Sam prjatla sva z Igorjem obračala, risala, pisala in prepisovala vsaj devetkrat v intervalu enega leta.
Mnogi igralci pravijo, da jim komedija predstavlja večji izziv kot kater koli drug žanr. Kako velik izziv je zate komedija?
Največji. Komedije je po navadi lahkotno gledati, vendar težko delati. Nenehno razmišljam o materialu. To se nenehno kuha.
Se kdaj zgodi, da enostavno nimaš idej?
Se. Prazen si. Po navadi po projektu, ki si ga ravno spisal. V primeru, da od tega živiš moraš obrtniško dodelat tudi, ko ni idej. Tako kot vsi delavci, ki delajo vsak dan nekaj, morajo, četudi nimajo idej.
Kaj te največkrat nasmeji oziroma navdihuje za nove šale?
Nasmejijo me dostikrat otroci s posrečenimi izjavami. Navdihujejo me pa odnosi, ki jih imam z družbo, posamezniki ali drugimi idejami, ki so mi ali niso blizu.
Koliko svojih osebnih izkušenj vnašaš v stand-up?
Veliko. 75-90 odstotkov. Ostalo se držim pravila, ki sem ga prej omenil.
Ali kdaj na odru šala ni uspela? Kako reagiraš?
Seveda. Sploh v začetni fazi ustvarjanja. Sem tudi šel kar dol z odra in se opravičil. Potem se pa naučiš vztrajati in dodelat tudi, ko ne gre. Pri neuspelih šalah je mogoče najbolje kar iti čimprej naprej z materialom. Menjati temo, če jim ne gre čez.
Koliko se prilagajaš publiki?
Toliko, da niso užaljeni. Nekatere teme so lahko za neko skupnost bolj pereče kot druge. Rad imam, da se publika čim bolje počuti, zato prilagajam. Študentom študentske fore, upokojencem pa torkov popust. Tako je.
Se ti zdi, da je slovensko občinstvo zahtevno?
Je. Občinstvo maksimalno spoštujem. Na splošno gre za to, da si ti eden, njih je pa več. Tu moraš bit spoštljiv, ni druge.
Kako je nastala ideja za predstavo Sam prjatla?
Hja. A res moram to povedati? Enostavno svoj življenjski slog sem prelil na papir zopet po 75% resničnosti, ostalo sem reševal z izmišljenimi zgodbami. Je pa tu zelo pomagal Igor Bračič.
Koliko je predstava osebna?
Je osebna. Iščem se sploh v odnosih z ženskami. Se še učim. Sem še vedno v osnovni šoli. Mislim, da grem kmalu v srednjo šolo.
Se je predstava skozi čas spreminjala?
Se je definitivno. In se še bo, ker nameravamo malo popraviti konec.
Kako publika reagira na predstavo?
Zelo se smejijo. Po navadi so v parih. Zanimivo je, da kjer se prepoznajo se žugajo s komolci v rebra.
Kaj želiš, da gledalci odnesejo od predstave?
Da se za odnos morata truditi oba in da je potrebno govoriti o vsem in se spoštovati. Hkrati iskati dobro v partnerju in ne samo izpostavljat slabosti. Najbolje, da si predstavo kar ogledajo.
Kako se predstava Sam prjatla razlikuje od tvojih stand up nastopov?
Je dialoška. Se pravi je gledališka romantična komedija. Stand up je monolog in oseben. Predstava je pa v liku.
Kaj ti je težje? Dobro dostavljen stand up ali igrati v predstavi?
Težje mi je v stand upu. Tam sem za vse sam. Pri predstavi imaš ekipo in soigralko, ki me dostikrat povleče ven, ko se izgubim.
