FOTO: Tjaša Kovač
Ko govori o glasbi, se mu glas rahlo spremeni, kot da bi govoril o nečem svetem. In pravzaprav tudi govori. Za Janeza Pelka glasba ni le zvok v ozadju, zanj je to ena najpomembnejših obstranskih stvari v življenju. Fotograf, ki je v devetdesetih lovil trenutke z analognim aparatom in zgolj 36 posnetki na film in fotograf, ki je v svoj objektiv ujel kar nekaj glasbenih legend, med drugim tudi Kurta Cobaina v Ljubljani, Deep Purple, Davida Bowieja in mnoge druge.
Bil je edini fotograf z uradno akreditacijo na ljubljanskem koncertu Nirvane in eden redkih, ki danes lahko iz prve roke razbija urbani mit o 'zadnjem koncertu' legendarne grunge skupine.
Kot sam pravi, ni nikoli bil največji koncertni fotograf, je pa 'največji oboževalec glasbe'. Fotografije zanj niso trofeje, temveč spomini, občutki in doživetje. Naj gre za tremo pred Jimmyjem Pageom in Robertom Plantom iz Led Zeppeline, razočaranje nad koncertom Metallice ali občudovanje energije Nine Pušlar … Pelko ostaja zvest enemu: iskrenosti trenutka.
Danes, ko lahko vsakdo posname 'popolno' fotografijo, Pelko išče ravno nasprotno: nepopolnost, temo, izziv. Tam, kjer produkcija ni popolna, nastajajo najbolj resnične odrske zgodbe, pravi.
Nirvana je imela v Ljubljani zadnji koncert izpeljan v celoti in ti si bil edini fotograf, če sem prav prebrala, ki je bil na koncertu …?
Ta zgodba je malo bolj kompleksna. Dejansko je nastal nek urbani mit, da je to bil zadnji cel koncert. Kasneje je bil še en v Munchnu, za katerega pravijo da ga je bilo samo pol. To sem šel kasneje tudi raziskovati, ker me je zanimalo, kaj se je zgodilo. V Munchnu je na pol koncerta zmanjkalo elektrike, se je vse ustavilo, a so kasneje zadevo uredili in potem so koncert dokončali. Ne da ni bil dokončan, koncert je bil prekinjen. Mogoče lahko rečemo, da je bil v Ljubljani zadnji neprekinjeni koncert. Sem bil pa jaz edini, ki sem dobil uraden 'photo pass', torej uradno nalepko, akreditacijo, da lahko fotografiram koncert. Takrat Nirvana ni bila v najboljši formi in so se karte precej slabo prodajale, tudi po Evropi, ne samo pri nas. Ko so mediji napovedali koncert, so bili ti zelo kritični do Nirvane in so se tudi zato karte slabo prodajale. Organizator je bil tako jezen na medije, da je dal akreditacijo samo nam na Gorenjskem glasu, ker smo edini naredili pozitivno objavo. Potem pa se je tik pred koncertom zgodil pritisk medijev na vhodu v dvorano in so rekli, da bodo uničili Igorja Vidmarja (organizator, op. a.), če jim ne bo dal akreditacije. Ampak takrat je bilo že vse zmenjeno, tako da novih akreditacij niso mogli dati in so potem v dvorano spustili okoli 30 drugih fotografov, ki so fotografirali na črno. Na 'šverc' so jih spustili notri. Jaz pa lahko edini rečem, da imam doma akreditacijo.
Kako se ti spominjaš tega koncerta, praviš, da je v bistvu bila Nirvana takrat na slabem glasu, ampak vseeno, to je bila velika stvar, da je prišel Kurt Cobain, da je prišla Nirvana v Ljubljano, ne … Kako se ti spominjaš samega koncerta in vzdušja?
Koncert ni bil razprodan, kar me je malo presenetilo. Fotografi smo imeli dovoljenje fotografiranja prve tri pesmi in bil sem tik pod odrom. Dobesedno sem sedel en meter stran od Cobaina in ko je prišel na oder, me je stisnilo pri srcu. Takrat sem si rekel, kot smo v tistih, jugoslovanskih časih radi rekli: 'Ovaj neče više dugo.' ('Ta ne bo več dolgo.', op. a.) Po domače, muka mi je bilo fotografirati ta koncert in njega. Saj fotke so okej, nimam nekega presežka fotografij iz tega koncerta. Sem prej razočaran nad njimi, kot da bi bil ponosen na njih. Morda niso najboljše tudi zato, ker ni bil najboljša luč. Takrat sem bil precej brez denarja in sem vzel s sabo eno res poceni, 'zgonjeno' opremo. Morate vedeti, da so bili koncerti takrat drugačni kot zdaj. Takrat so ljudje dobesedno leteli po zraku, tudi name je en priletel direkt z bulerji v glavo. Ampak to je bilo takrat običajno (smeh), si pa nisem mogel privoščiti poškodbe drage opreme. Ampak ja, nazaj h koncertu. Mi smo bili takrat že razvajeni zaradi dobrih koncertov. Koncert Nirvane se mi je zdel tako tako. Nič posebnega. A priznati moram, da so oni dali vse iz sebe, dušo so izlili na odru. Tudi Cobain, kolikor koli je bil na dnu, je dal iz sebe vse ven, kar je mogel. Se je pa čutilo, da je zelo depresiven.
Kaj pa sem nekje prebrala, da so te menda prav na tem koncertu lovili varnostniki?
(smeh) Ja, tudi to se je zgodilo. Po tem vem, da je dvorana ni bila razprodana. (smeh) V bistvu je bila tako slaba luč, da jaz sem že vnaprej vedel, da ne bodo kaj prida posnetki in nekako sem potem po tistih prvih treh pesmih s fotografsko torbo moral priti nazaj v občinstvo. Naj bi se po prvih treh pesmih odložilo torbo in šlo nazaj na koncert brez fotoaparata. Pa mi je vseeno uspelo in sem bil dosti blizu odra, neka tretja vrsta. Nekje na sredi koncerta so imeli en del, ki je bil akustičen. Takrat so prižgali vse tiste luči, rumene in modre in je bilo res lepo. Aparat sem vzel ven in na njem se je neka lučka prižigala med fotografiranjem, ki pa jo je seveda zagledal eden od varnostnikov. Nakar sem zagledal, da so trije varnostniki lezli čez ograjo med občinstvo. Pa se mi je zdelo malo nenavadno, dokler nisem dojel, da … Ups, mogoče pa tečejo proti meni. (smeh) Mi smo se dobesedno lovili po Tivoliju. Tekel sem, oni so tekli za mano, potem pa sem le uspel pobegniti, sem se malo skril in počakal nekaj minut, da so šli naprej.
Omenil si, da nisi najbolj zadovoljen s fotografijami. Zakaj?
Mislim, tehnično niso nič posebnega. Nekega spektakla ni bilo. Cobain je bil precej statičen. Luč ni bila najboljša in še fotografi se radi primerjamo med sabo in sem kasneje videl boljše fotografije od drugih. Vedel sem, da nisem naredil najboljše, kar bi znal. Ko pritisnem, vem, kaj naredim. Ne vem, ne zdi se mi, da sem bil kdaj velik presežek v koncertni fotografiji, jaz sem samo največji oboževalec glasbe. Meni je glasba najbolj pomembna obstranska stvar v življenju in mi veliko pomeni, da lahko artiste doživim od blizu pa četudi samo za nekaj pesmi in da imam nekaj, kar si lahko obesim in vem, da sem bil na nekem koncertu.
Kako pa je bilo fotografirati Nirvano, verjamem, da si bil oboževalec? Ali ne?
Prav 'die hard fan' Nirvane nisem bil, sem pa jih poznal, jih občasno poslušal. Sem jih pa potem, po Cobainovi smrti, malo več poslušal, ker me je zanimalo, kaj se je zgodilo. Malo sem raziskoval glasbo, vzroke, kako človek pride do takega zaključka. Vsi gremo čez različne stvari v življenju in nas zanima, kaj moramo narediti, da ne bi sami pristali na nekem dnu. Potem sem se tudi malo bolj poglobil v njihovo glasbo in izpovednost te glasbe in se me je mogoče potem še malo bolj dotaknila.
Kot veliki oboževalec glasbe, povej, koga si še fotografiral, da bi lahko rekel, da si imel tremo, morda metuljčke v trebuhu?
Ja, največjo tremo sem imel, ko sem fotografiral Roberta Planta in Jimmyja Pagea v Zagrebu, ker sta res srce Led Zeppelinov. Čeprav so bili vsi štirje enakovredni, da ne bom komu delal krivice. Led Zeppelin so moj najljubši band in med fotografiranjem Roberta in Jimmyja, so se mi tako roke tresle, da niti ne vem, kako sem uspel karkoli narediti. Metallice sem bil tudi zelo vesel v Ljubljani, ampak tisto je bil res zanič koncert. Takrat so imeli oni kar hudo krizo, kar sem izvedel kasneje, ko sem gledal njihov dokumentarec. Vsi so bili na nekih terapijah in vsi skregani med seboj in vse to se je čutilo tudi na odru. Tudi Sex Pistols so mi ogromno pomenili in David Bowie, čeprav nisem nikoli bil fan, tudi Ramones. Sem tudi velik oboževalec Deep Purplov. No, njih pa sem večkrat fotografiral in tudi po nekem srečnem naključju naredil celo intervju z njimi, čeprav nikoli nisem delal kot novinar. Po terenu sem hodil s kolegom novinarjem Igorjem Kavčičem in on je tisti, ki je delal intervjuje. Jaz sem bil zraven in fotografiral. Sem pa zelo rad bral intervjuje in sem nekako dobil občutek, kako se tej stvari streže. (smeh) No in ko sem imel intervju z Deep Purpli, so nam dali 20 minut. Njihova menedžerka je stala v kotu in ko je minil naš čas, nas je prekinila in povedala, da je konec. In so oni sami rekli, da se že dolgo niso imeli tako dobro in da če lahko še 10 minut. Dober občutek je bil to, ja! (smeh) Veliko mi pomeni tudi, da sem lahko fotografiral legende, ki so že pokojne, na primer Joea Cockerja.
Kaj pa danes, koliko fotografiraš koncerte in koliko jih obiskuješ?
Koncerte zelo veliko obiskujem, ampak imam zelo širok glasben okus, tako da poslušam od ljudske glasbe, do etno glasbe, bluesa, jazza, do black metala, pa death metala pa vse vmes … Okej, mogoče narodno-zabavne ne poslušam. Sem bil pa s hčerko tudi na koncertu Nine Pušlar, na njeno željo, ampak sem odprtega uma in meni je bilo top. Glasba mogoče ni najbolj po mojem okusu, ampak vse ostalo ... Njen nastop, njena karizma, kakšne spremljevalne glasbenike ima, kakšen šov je naredila, kako je ona predana. Res dobro. Dejansko veliko hodim po koncertih, fotografiram pa zelo malo, ker mogoče je to bolj moška lastnost, da se težko fokusiramo na več stvari na enkrat. (smeh) Težko doživim koncert, če ga fotografiram. Ali fotografiram ali pa ga doživim. Velikokrat grem koncert raje doživeti. Pa tudi če sem Gorenjec in akreditacija pomeni zastonj koncert, raje plačam karto in uživam brez obveznosti. Prvenstveno se bolj ukvarjam z avtorsko fotografijo, z umetniško fotografijo in tam imam čas, tam se dela počasi in lahko ustvarjam. Koncertna fotografija pa je hitra in deluje drugače. Za to moraš imeti prav določeno kondicijo, zato naredim letno nekaj koncertov, da ostanem v formi, če pride kaj večjega. (smeh)
Kako gledaš danes na koncertno fotografijo, glede na to, kaj si ti dosegel v devetdesetih? Ker kot sva govorila pred začetkom intervjuja, je že samo tehnična razlika med samim fotoaparatom danes in včasih. Eno je imeti analogni fotoaparat s filmom, drugo je imeti digitalni fotoaparat, poln nastavitev …
Ja, stari fotoaparati so imeli film s 36 fotografijami. Kakšno minuto ali dve ti je vzelo, da si zamenjal film in se je vmes morda že kaj zgodilo. (smeh) Sam sem po navadi imel dva fotoaparata, enega barvnega in enega črno-belega. To je 72 posnetkov na večer, danes pa jih zlahka narediš veliko veliko več. Sam sicer ne 'škljocam' kot nor, ampak imaš ljudi, ki v treh pesmih naredijo tisoč posnetkov. Kar se pa fotografije tiče, me zanima tudi koncertna fotografija od 60. let naprej, ko se je to začelo. Kaj so oni takrat naredili, s takratno opremo? Uau! Pa tudi koncertna osvetljava v tistih letih je bila slabša, a jim je vseeno uspelo narediti vrhunske posnetke. Neverjetno! Glede na napredek tehnologije pa se mi zdi, da kakovost fotografije ni toliko napredovala. Zdaj lahko prižgeš avtofokus, imaš dobre luči, imaš ne vem koliko efektov. Tudi glasbeniki sami se zavedajo fotografov in so, roko na srce, velikokrat tudi pozerji. (smeh) Bi rekel, da bi glede na tehnologijo kakovost posnetkov močno narastla pa se mi zdi, da niti ni toliko. Je pa res, da je bilo včasih bistveno težje delati, ravno zaradi vseh tehničnih pogojev, slabših fotoaparatov.
Kako ocenjuješ koncertno fotografijo pri nas?
Seveda spremljam tudi današnjo koncertno fotografijo in kolikor smo že prej govorili, mene moti ta pretirana in vsiljena obdelava. Zdi se mi, da je zelo malo koncertne fotografije tudi avtorske fotografije. Se pravi, da se poleg tistega občutka, ki je bil na koncertu, začuti tudi avtorjev pogled in pristop. V Sloveniji opažam mogoče dva taka fotografa, ki res obvladata koncertno fotografijo. Eden od njih je zagotovo Žiga Koritnik, ki je svetovno priznan. On koncerte tako naredi, da se počutim, kot da sem bil tam, hkrati pa ko vidim fotografijo, vem da je njegova. Če pa pogledam fotografije, ki so po vseh medijih, so mi pa dostikrat velikokrat vse iste. Nikjer iz same fotografije ne vem, kdo jo je naredil.
Ni nekega avtorskega podpisa pri sami fotografiji …
Ne, ni ga. Še največ ga ima pri teh komercialnih koncertih Miro Majcen. Ampak ravno zato, ker on ne obdeluje fotografij pretirano. Oziroma jih obdela tako, da nam preslika občutke iz koncertov. Njegove fotografije zelo rad pogledam. On je res genialen v tem.
Miro zna tudi zelo dobro ujeti posebne trenutke …
Absolutno. On točno ve, kdaj bo kdo kaj naredil … Predvidevam, da se dobro pripravi in točno ve, kaj se bo zgodilo. Tudi koncerti so danes tako profesionalno izpeljani, da so vse koreografije naštudirane. Pa tudi igra luči in vse. Pri drugih fotografih pa me ravno to moti, da je klišejsko vse skupaj. Se mi zdi, da naredijo škodo samemu dogodku. Že včasih so rekli, naj ne fotkamo z bliskavico, ne zato ker bi kogar koli motil, ampak ker z njo povoziš to, kar ti je lučkar postavil na odru, vse kar se je producent koncerta potrudil pripraviti. To, kar so nekoč nekateri povozili z bliskavico, danes nekateri povozijo s pretirano obdelavo.
Če bi si zdaj želel fotografirati koncert, katerega bi si izbral in zakaj? Si izbereš koncert, ki ga želiš doživeti in si oboževalec izvajalca ali si izbereš koncert, karikiram, Taylor Swift, ker vemo, da ima ogromno turnejo z veliko produkcijo, kjer se na odru veliko dogaja?
Uf … Odgovor je precej zanimiv. Sam zelo uživam v svetlobnih efektih, ampak to mi potem deluje preveč enostavno. Jaz recimo kot avtorski fotograf veliko delam v prostorih, kjer je zelo malo svetlobe in me to žene naprej, to mi predstavlja nek izziv. Največ prijateljev imam med glasbeniki in največ fotografiram neke klubske koncerte, kjer so res slabe luči. Tudi tam navadno ni lučkarja. Luči so, kjer so, 'žmrkotajo' po nekem naključnem ritmu in točno takšni koncerti so mi izziv. Kako na fotografijo preslikati občutek s tega koncerta. Velikokrat sem imel boljše fotografije iz klubov kot iz velikih koncertov, kjer je megalomanski šov luči. S tega vidika imam raje koncert, kjer je luč 'zajebana', po domače. (smeh)
Je kakšen glasbenik, ki si ga res želiš fotografirati? Tudi kot oboževalec?
Za iti na koncert in še fotkati, bi si želel iti na Erica Claptona in Paula McCartneya. Noben od njiju ne daje akreditacij za fotografe. Že imata svoje razloge. Že vrsto let ne dajeta akreditacij.
Koncertni fotografi načeloma na koncertih lahko fotografijo glasbenike v času prvih treh pesmi …
Ja, načeloma. Včasih sta dva ali pa samo eden.
Koliko je to težko zate kot za fotografa, ker si časovno omejen?
To podpiram. Ker so ljudje plačali drage karte, bili več ur v vrsti, da so prišli do prve vrste in če je pred njimi cel koncert cela gruča fotografov, ki jim zakrivajo pogled, ni fer do občinstva. Tudi do izvajalca ne bi bilo fer. Vsak človek se drugače obnaša, če je vanj uperjena kamera. Nisi toliko sproščen, tudi če imaš ne vem koliko kilometrine. Pa tudi če pomislimo na malo starejše izvajalce, ki se jim zaradi potenja začne topiti mejkap … Najpomembnejše pa je to: če si profesionalec in če obvladaš svoj posel, moraš v treh pesmih imeti reportažo narejeno. Če tega nisi sposoben, nimaš kaj delati pod odrom kot fotograf. Problem je, če so to neki punk bandi, ki imajo pesmi dolge minuto in pol (smeh) ali pa da prve tri pesmi skoraj ni luči. Ugotovil sem tudi, da tisti, ki se nočejo fotografirati, se znajo znajti na svoj način. Bil sem na enem izvajalcu na Dunaju, ki je prve tri pesmi imel spuščeno zaveso in vso luč od zadaj. Tako da videli smo ga, ampak za fotografa pa to ni bilo najbolj optimalno, sploh nismo mogli fotografirati. Ko so fotografi šli ven iz dvorane, se je zavesa spustila. Tudi kot obiskovalec sem že opazil, da so prve tri pesmi velikokrat slabe luči, potem pa boljše. Tri pesmi mislim, da so zelo dobra praksa. To mislim, da je uveljavil nek glasbenik v 70. letih, ko je povedal, da ga moti, da se fotografi pod odrom prerivajo in nenehno fotografirajo. Mnogi so tudi lovili kakšne grimase izvajalcev in potem to objavljali. Tu se mi zdi pomemben tudi ta etičen pristop, da ne rabiš objaviti najgrših fotografij. Včasih kakšni izvajalci hočejo videti fotografije, preden gredo v objavo in jih avtorizirati. Nekateri so se nad tem pritoževali, meni pa se zdi prav. Nekateri izvajalci so stari tudi 70 let in več in jim ni vseeno, ali bo imel zaprte oči in čudno grimaso. In to je ravno zato, ker so nekateri fotografi neetični in se naslajajo nad tem, kakšne grimase so ujeli. Zato so začeli ljudje prositi za avtorizacije. Grimas pač ne objaviš. Včasih se mi zdi, da smo imeli fotografi višje standarde.
Ko si ti začel, je bila fotografija drugačna kot je danes. Tega ni znal vsak. Danes pa se mi zdi, da že zaradi pametnih telefonov, veliko ljudi naredi dobre fotografije … Kako gledaš na to?
Morda bom rekel malo grdo do fotografov. Fotografije kot tehnične zvrsti, kot obrti, se lahko vsak nauči. Tukaj ni znanosti. Včasih, ko smo delali na film in ni bilo interneta in YouTuba, si moral kupiti knjigo ali pa si jo sposoditi in jo preštudirati. Pa si zapisovati, se naučiti razvijati fotografije. Vse to je bil postopek, ki nas je veliko naučil, ker smo se morali učiti iz napak. Zdaj so tudi aparati tehnično bolj zmogljivi. Je pa še vedno tako, da če imaš oko za te zadeve, lahko hitro ločiš slabo od dobre fotografije … Tudi če sta obe tehnično popolni, recimo.
Kako blizu pa si si s portretno fotografijo?
Tega sem kar precej počel in to res rad delam. Sploh v zadnjih letih. Se pa imam za lenuha, kar pomeni, da če me nekdo ne brcne v rit, bom doma in ne bom nič delal. (smeh) Vesel sem, ko pridejo bandi do mene in me prosijo, da kaj ustvarimo skupaj. Začelo se je s fotografijami za CD ovitke. Potem se je nadaljevalo z bolj promocijskimi fotografijami, ki jih potrebujejo tudi mediji. Rad fotografiram glasbenike, ker so navadno zelo karizmatični. Ne rabim se niti matrati z njimi. Z njimi je super delati. Njih ni treba nič ogrevati, oni imajo to v sebi. Ker na primer, ko delam akt fotografijo, kjer delam s prijateljicami, ki so ‘naturščice’, je obema nerodno in je proces malce drugačen. Sprva je nerodno tako njej kot tudi meni. Ker imam spoštovanje do nje, vnaprej povem, da bova oba potrebovala 15 minut, da se sprostiva, ampak morava pa teh 15 minut fotografirati take nezanimive revijalne poze, da se ona navadi, da se jaz navadim. Potem pa proces steče in nastanejo dobre fotografije.
Kot fotograf moraš biti tudi malo psihologa. Ti si tisti, ki mu mora človek zaupati, da bo fotografija izpadla čim bolj pristna. Tako pri portretu kot tudi pri aktu.
Ja, res je ja. Moraš imeti občutek za ljudi.
Si imel občutek za ljudi od vedno ali je to nekaj, kar si razvil?
Če se lahko malo pohvalim, mislim, da ga imam že zelo dolgo časa. (smeh) Ga pa še vedno razvijam. Mi je pa delo pri časopisu pomagalo tudi pri tem, ker sem spoznal toliko različnih ljudi in z njimi govoril. Čeprav marsikdo morda misli, da je Gorenjski glas le nekaj lokalnega, sem moral fotografirati vse: od sociale, do športa, politike, do vsega. Spoznal sem vse ljudi, vseh profilov in potem sem se tudi naučil preko intervjujev, kakšni so ljudje.
Bi še kaj sam povedal, morda česa še nisva obdelala?
Prej ko sva govorila o portretih, bi res rad omenil še band Ensemble Ankaran, ki je trenutno sicer v mirovanju, a sem zdaj že nekaj časa član te skupine. A zgolj kot fotograf. Fotograf na odru. Ta band sem najprej fotografiral in z vsemi člani smo res dobri prijatelji. Na eni od vaj so sklenili, da me bodo sprejeli v band in sem hitro rekel 'Okej, ampak jaz ne igram nobenega inštrumenta'. Pa je rekel pevec 'Ti boš pa ON.' In sem ga vprašal, kaj pa je to pa je rekel, da ne ve. On ne ve, jaz ne vem. Jaz sem v bandu ON. Ko imajo koncert, sem z njimi na odru s fotoaparatom. Lahko se uležem na tla in fotografiram iz tal gor proti njim. Kateri band se lahko še pohvali, da ima fotografije z odra? In fotografa, ki fotografira na odru? Verjetno sem v svetovnem merilu eden redkih takih, da sem uradni član banda in da fotografiram med koncertom. Morda pa celo edini! (smeh)
Koliko ljubezni do glasbe in fotografije si predal na svoje otroke?
Sinova sta šla čisto v šport in ju glasba praktično ne zanima. S tem nikoli nisem imel težav. Vedno sem rekel, naj si izberejo nekaj, kar jih zanima. Hčerka pa je bolj umetniška duša. Zdaj je stara 10 let in že ko je imela osem let sva imela skupno samostojno razstavo. Vsak pol fotografij, s kamero obscuro. Na razstavi sem najine fotografije razporedil mešano, malo njenih, malo mojih. Tisti, ki niso brali opisov in podpisov, niso vedeli katera je moja, katera njena. Hčerka je vse naredila sama: od priprave, do kamere, sama je kadrirala, posnela. Kasneje je šla sama tudi v temnico. Dal sem ji izziv, da fotografirava cerkvice in sem rekel, en posnetek na eno cerkev. Res je talentirana. Poleg vsega igra tudi klavir, hodi na jazz balet, ona je res bolj umetniška duša. Na vse tri sem zelo ponosen.
