FOTO: Tibor Golob
Od posmehovanja do razprodanih koncertov. Damjan Murko po 22 letih kariere piše novo poglavje. Ko je pred več kot dvema desetletjema stopil na slovensko glasbeno sceno, si verjetno nihče ni predstavljal, da bo ime Damjan Murko postalo ena najbolj prepoznavnih domačih blagovnih znamk zabavne glasbe. S provokacijo, samoironijo, neizmerno vztrajnostjo in občutkom za šov je iz lika, ki je nekoč delil javnost, ustvaril fenomen, ki danes navdušuje mnoge. Ob 22-letnici kariere je Damjan 22. novembra razprodal koncert, nato pa zaradi izjemnega zanimanja na isti dan dodal še drugega.
Pred jubilejnim večerom, ki bo hkrati praznovanje njegove glasbene poti in spektakel v pravem Murkovem slogu, smo se z Damjanom odkrito pogovarjali o tem, kaj mu pomeni razprodan koncert, kako gleda na svojo pot 'od posmehovanja do spoštovanja', zakaj pravi, da ni pevec, temveč showmaker, ter kako je iz vseh udarcev ustvaril zgodbo o uspehu. Spregovoril je tudi o kultnih koledarjih, zvestem občinstvu, rekordnih sedmih nastopih v enem dnevu in ekskluzivno razkril naslov svoje nove pesmi.
Če kdo zna iz vsakega nastopa narediti dogodek, je to Damjan Murko. In kot pravi sam, je zdaj čas, da se z občinstvom poveže še na povsem nov način. Na koncertnem odru.
Damjan, ob 22-letnici kariere si razprodal koncert. Povej, kaj ti to pomeni?
Imel sem kar nekaj ponudb, ko so me prosili 'Daj, Damjan, naredi koncert.' Vedno znova sem razlagal, da nisem koncertni pevec, ampak da se pridejo k meni na nastope smejati in na koncu se skupaj smejimo temu mojemu liku. Ljudje k meni pridejo žurati. Nisem pa koncertni pevec, kamor se pride poslušati pesmi in sedeti. Pa smo rekli po vseh teh vztrajnih prošnjah oboževalcev, da pa le naredim koncert. 'No, prav, pa da vidimo, kaj se bo zgodilo.' sem rekel in v dobrih dveh tednih brez reklame razprodal kulturni hram, kot rad rečem, kamor lik Damjana Murka v prvi vrsti ne bi postavil. In ker smo ga tako hitro razprodali, smo potem skupaj z Eventimom dodali še en koncert ob 22-letnici moje kariere. Res je, da je kakšno leto več, ampak raje zaokrožim navzdol kot navzgor. (smeh)
Zakaj si se odločil za dva koncerta na isti datum?
Da se ne bo slišalo prenapihnjeno, ampak moj aranžer in komponist Miha Hercog velikokrat pove in kar je tudi res, da imam največ nastopov od vseh glasbenikov. In če bi želel narediti koncert v petek ali za vikend, ne bi šlo, ker sem do konca leta že rezerviran. To je pravzaprav botrovalo temu, da smo naredili koncert v nedeljo in oba na isti dan. Pa me sprašujejo, če bom zmogel … Kot da jih imam 70! (smeh)
No, sem ravno želela vprašati, kako bo tebi kot izvajalcu, ponoviti koncert enega za drugim … Je prvi edinstven? Ali je vse odvisno od občinstva?
Občinstvo je povsod enako. Ti si tisti, ki daš. Seveda prejemaš toliko, kolikor daš. Prepričan sem, da bosta oba koncerta edinstvena. Poskrbeli smo tudi za vizualno podobo: imel bom ogromen zaslon, na katerem se bodo vrteli utrinki mojega življenja, poskrbljeno bo tudi za dobro osvetlitev in dobre luči. Tudi moje kreacije, ki jih bom nosil na koncertu, bodo posebne. Zdi se mi, da je pomembno, da občinstvu daš to, kar od lika Damjan Murko pričakuje. Zelo pomemben mi je tudi oseben stik in bom vsem obiskovalcem ponudil fotografiranje z mano, podpisoval bom avtograme. Na koncertu bomo prodajali tudi moje koledarje in parfume. Hočem reči: na mojih nastopih je vedno neka dodana vrednost. Želim biti med občinstvom, želim biti 'od ljudi' in mislim, da je to en tak pravi trenutek, da se povežemo. Torej preko moje glasbe in preko osebnega stika, ki ga imajo ljudje zelo radi.
Ko govoriva o 22 letih kariere … Kako primerjaš sebe zdaj in na začetku kariere. Si bolj samozavesten? Bolj sproščen? Kako je s tremo?
Trema mora biti. Če treme ni … Trema pomeni odgovornost do občinstva. Sebe vidim kot nekoga, ki je zorel. Nekoga, ki je toliko gnoja skidal na naši sceni, kot ga ni nihče drug. Ljudje prihajajo po dvajsetih letih do mene in mi rečejo, da prej niso hoteli poslušati moje glasbe, zdaj pa me prosijo za avtogram. In tukaj sem naredil velik preskok. Tudi generacijsko se moje občinstvo zelo menja. Po otroka ne morem v šolo, ker čakajo po pol ure za avtograme. Kar pomeni, da je to moje občinstvo za 20 let naprej. Torej naredil sem blagovno znamko, da vsi vedo, kdo je Damjan Murko. Rad rečem ‘Od posmehovanja do spoštovanja.’ Ampak to so leta in leta garanja, psihične stabilnosti in čustvene distance, ki pa si jo moraš zgraditi, ker zelo hitro je lahko nečesa preveč ali pa premalo. V tem obziru pa se mi zdi zelo pomembno, da ločuješ zasebno življenje od javnega. Absolutno sem zdaj drugačen, čeprav s samozavestjo nisem nikoli imel pretiranih težav. Znam pa se postaviti v prostor in čas, kamor spadam in zdaj sem tukaj, kjer sem si vedno želel biti.
Omenjal si psihično stabilnost, čustveno distanco … Kako težko ti je bilo v teh 20 letih? Ker dejstvo je, da si, kakor si se sam izrazil, 'skidal' veliko gnoja in marsikaj si moral sprejeti ter se z marsičem spoprijeti. Kakšna je bila tvoja pot?
Samo idiota nič ne prizadene. Sicer nikoli nisem kazal čustev na ven in res je, da mene nikoli nihče ni vprašal, kako se počutim. Jaz sem bil tisti, ki je tolažil vse okoli sebe, ki so mi blizu. Govoril sem jim, da saj enkrat pa nekaj iz tega bo, enkrat se bo izkazalo, da bom od tega lahko živel. Seveda sem bil čustven, ker to kar počnem, zelo rad počnem in mi ni bilo vseeno. Rad vidim, da se skupaj smejimo. Včasih so se drugi smejali meni in to sem pravzaprav obrnil, zdaj se skupaj smejimo. Že od začetka kariere sem vedel, kaj delam. Takrat ko sem jaz začenjal s svojo kariero, se je začenjal tudi pravi rumeni tisk v Sloveniji. Bil sem pionir v tem, kako nek lik postopa do medijev. Mediji so od nekdaj imeli neko pripravljeno pot zame: dve leti ga ustvarjamo, potem pa ga z isto ihto odvržemo. Ampak tukaj se jim je zalomilo, ker so si ljudje želeli zgodb, novih pesmi. Ljudje so tisti, ki so kupovali moje naslovnice in s tem dvigovali povpraševanje. Kot moški izvajalec sem prodal največ naslovnic revij. Takrat je rumeni tisk cvetel, jaz pa sem vedel, kako se tej stvari streže. Ampak nikoli čez rob, vedno sem zavračal vse resničnostne šove, na primer. Sebe sem serviral, kolikor sem želel, da ljudje o meni mislijo, ne vedo.
Kako si prišel do točke, da si se odločil ustvariti lik Damjana Murka?
Od začetka sem samo želel peti. Sploh nisem razmišljal o tem. Nekaj novinarjev me je poklicalo za kakšno izjavo zgolj kot pevca. Pa sem navrgel kakšno zanimivost. Recimo, da imam svojo sladico lepi Damjan. Pa ko so me vprašali, kakšen vonj imam rad in sem rekel, da imam rad vonj po sveži in izkušeni ženski … Mislim, da so takrat moje izjave padle na tako plodna tla, da je začelo medije zanimati, kaj se pravzaprav skriva za tem, zdaj lahko tako rečemo, fenomenom. Moj prvi veliki hit Srečen ker sem moški, izpod rok Saše Lendero in Mihe Hercoga, je nastal tako, da sem poklical Saško in jo vprašal, če bi mi napisala pesem. Imela je pomisleke in jo povsem razumem. Pred 20 leti Damjan Murko ni bil pevec ali zvezda, kar je Saška Lendero takrat bila. Mogoče se ne bi želela podpisati pod pesem nekoga, ki ni izklesan pevec ali akademsko izobražen ali karkoli. Ko je vprašala, kakšno pesem si želim, sem ji rekel 'Dal ti bom samo naslov, ti pa mi napiši pesem.' In tako je nastala pesem Srečen, ker sem moški. In mislim, da je takrat trznila na to, na sam naslov, da je bil to zanjo izziv. Nismo pa si predstavljali, da bo takrat ta fant, ki pride v krznu na oder, ki naredi en šov, ki ni definicija moškega, da bo to iz glasbenega vidika padlo na plodna tla. Potem so sledili še Šok, o moj bog in Mrcina, ki ima šest milijonov ogledov. Pa Božiček, ki ima milijon ogledov pa je sezonska pesem na primer. Vse to sem dosegel brez reklamiranja, brez, bog ne daj, kupljenih ogledov. To se potem tudi vidi po občinstvu, ki ga imam in ki ostaja z mano. Zdi se mi, da vse, česar se dotaknem, pade na plodna tla, ker projekte delam zelo premišljeno in zelo počasi. Glasba ni proizvodnja. Delam počasi, instinktivno, enkrat ali dvakrat na leto izdam eno pesem. Ampak še to, če ne čutim, je ne izdam. Zdaj pripravljam novo pesem, tako da na koncertu že bo in zdaj lahko ekskluzivno razkrijem naslov nove pesmi, in sicer se glasi Moj mali ku.
Zdaj, ko govoriva o Damjanu pred 20 leti in danes ... Kaj pa ljudje, te drugače sprejemajo, kot so te na začetku?
Absolutno. Skupaj smo rastli. Skupaj smo se razvijali. Skupaj smo počasi dozorevali. Občinstvo je zorelo skupaj z mano. Kot sem prej povedal, so generacije rastle z mano in se menjale. Včasih so me poslušali samo starši, zdaj me že njihovi otroci. Kar pomeni, da tu ne gre samo za fenomen, ampak lahko rečem, da so moje pesmi, ne glede na besedila, ki morajo biti provokativna, ker je to rdeča nit Damjana Murka, da so počasi postale evergreen. Toliko generacij se je že zamenjalo, vsaj dve, in povsod kamorkoli pridem, tudi na sosednjo Hrvaško, poznajo lik Damjana Murka. Tudi velike hrvaške zvezde čestitajo, ker so spremljale vse, kar se je dogajalo. Zase pravim, da nisem pevec, sem showmaker. Po drugi strani, če pogledamo pa so pesmi, ki jih izdajam visoko kakovostne, ker manj od tega si ne dovolim. Na poziciji, na kateri sem, je prav da so, ker je občinstvo postalo zahtevno in tudi prav je tako. Milijonski ogledi pomenijo bazen občinstva in ta bazen je vedno globlji. Tisti, ki so včasih peli Vesel, ker sem moški, danes še vedno pojejo z enako vnemo kot takrat.
Ampak je lepo, a ne, ko zapojejo s tabo?
Zelo lepo. Na teh velikih koncertih, nastopih, odložim mikrofon, da občinstvo zapoje samo. Največkrat nastopam kot presenečenje, na rojstnih dneh, seveda. (smeh) In to je ta stik, ki si ga želim. Zdaj pa se bom prvič preizkusil kot koncertni pevec. Ampak tudi to vidim, da sem očitno pribil žebljico na glavico. (smeh)
Dotakniva se še malo tvojih legendarnih koledarjev. Zdi se, da so postali že kar nekako kultno decembrsko darilo …
Ko rečem december, rečeš Božiček in posledično tudi 'koledar Damjana Murka'. (smeh) Z roko v roki gresta pesem Silvestrski poljub in Murkov koledar. Stvar se je res obdržala. In to je spet nastalo iz nekega štosa. Mi smo naredili nekaj fotografij, ki bi bile za koledar in res nismo imeli namena, da bi to prodajali kot dejanski koledar. To smo samo naredili tako, za medije. In kar na enkrat so začeli zvoniti telefoni, kje se to da kupiti. Veste, včasih smo medijske osebnosti znale same poslati kakšen material medijem, to so bili drugi časi, zdaj že sami izbrskate stvari. Moram pa priznati, da sem vedno pogrešal takšne intervjuje, kot ga imava midva zdaj, ena na ena. Da ni umetno sproženo. Sam sem zelo za zdrav trač, nisem pa za laži. Naredimo zgodbo, ki je bralcu prijaznejša, ne pa laži. Koledar je bil res ena taka stvari, za katero si nisem mislil, da se bo obdržala toliko let.
Predvidevam, da bodo tudi letos decembra na voljo?
Bodo, seveda! Že na koncertu jih bodo lahko kupili.
Kako gledaš na to, kdo kupuje tvoje koledarje, ker veliko ljudi jih kupuje za šalo, za prijatelja. Zelo radi moški svojim moškim prijateljem kupujejo tvoj koledar …
Res je. Ampak ko jih podpisujem in vprašam, za koga pa je, mi znajo tudi smrtno resno odgovoriti 'Ja, zame.' Tako da se je tudi tukaj že začelo malo spreminjati. Rekel sem, da nobena spalnica, dnevna soba, delavnica ne sme biti brez koledarja. (smeh)
Kakšne so zgodbe, ki ti jih povedo oboževalci, ki imajo koledar? Kaj si že vse slišal?
Bil sem na enem praznovanju, kjer mi je slavljenka prinesla vseh mojih 12 koledarjev. To shranjuje že 12 let. Seveda sem bil presenečen, ker prvih izvodov niti sam nimam več. In je rekla, da vidi, kako rastemo iz leta v leto. Tudi recimo kakovost fotografij, kako sem vsako leto izvirnejši … Kljub temu, da je v zadnjem letu umetna inteligenca izjemno napredovala, mi še vedno delamo izvirne fotografije. Zelo se potrudimo, najdemo lokacijo. Potrudimo se določene stvari izpeljejo do te mere, da je ljudem še vedno zanimivo, nikoli pa ne gremo čez rob.
Od kod pa ideje za vse te fotografije, saj moraš vsako leto pripraviti 12 različnih …
Edina stvar, ki je stalnica na koledarjih, so ene spodnjice. 12 let jih hranim in vsako leto jih oblečem za fotošuting. To so moje tradicionalne spodnjice, ki so vsako leto na eni od dvanajstih fotografiji.
Praviš, da si največ svojih nastopov naredil na rojstnih dnevih, kamor te vabijo tudi kot del presenečenja … Kdo so ti ljudje, ki te vabijo?
Zelo različno. Ravno zadnjič sva se z voznikom pogovarjala, da sem nastopal za peti rojstni dan in za 90. rojstni dan. Res zelo različno. Je pa zelo zanimivo to, da si ženske upajo več kot moški. Ženske, pa brez zamere, težje krotim. Jemljejo si več pravic kot moški. (smeh) Ampak saj to je luštno, saj si vsak sam postavi mejo. Ne smemo pozabiti, da sem jaz vseeno umetnik in da čisto vsega pa tudi ne dovolim, a ne. (smeh)
A so kakšne želje, ko te kličejo, da bi te najeli?
So, ampak … Ne skačem iz torte in ne nastopam na tovornjaku. Te dve stvari imam kot pogoj, drugače pa nič posebnega. Tudi nimam nekih posebnih zahtev, seveda si želim parkirnega prostora, kamor pridem, ter nek prostor, kamor se umaknem in se pripravim na nastop ter honorar v naprej.
Imaš za garderobo kakšno posebno željo, kot velikokrat beremo za velike zvezde, da jih imajo?
Ne, nikakor. Samo toliko, da se lahko pripravim. Čeprav po navadi že pridem urejen. Ravno zadnjič sem razmišljal, da sem imel pred tedni rekord: sedem nastopov v enem dnevu. Ob dveh popoldne sem začel in ob dveh zjutraj sem končal. In na vsakem nastopu sem bil tako, kot da je prvi. Ne želim, da bi ljudje opazili kakšno utrujenost, nervozo. Ne, to je posel, ljudje za to plačajo in prav je, da nastopiš tako, kot da si prvič in zadnjič na odru.
Sedem na dan … Kaj pa recimo letno, koliko nastopov imaš na letni ravni?
Ne štejem. Ogromno jih je. Pa še PR delam zraven. Nisem pa influencer in se zelo izogibam kakšnim sponzorskim zadevam, niti sponzorskega avtomobila nimam. Ker si ga lahko kupim. (smeh) Objavljam stvari ali pa ljudi, ki so mi ljubi. Ali so prijatelji ali so znamke, s katerimi sem zelo zadovoljen. Nikakor pa nisem influencer, da bi objavljal kakšna potovanja na račun sponzorstva. In tako tudi izbiram svoje poslovne partnerje. In če smo že pri tem, je bil prva misel ob ideji za koncert Eventim! Tukaj sem ostal in tukaj bom ostal!
Kako pa doživljaš ljudi v živo in na družbenih omrežjih, kjer se ljudje s komentarji lahko skrijejo pod lažna imena? Kakšni so Slovenci na ulici, ko te srečajo?
Štajerska je kot Balkan. Pridejo, se slikajo, so bolj oprijemljivi, bolj sproščeni. V Ljubljani pa opazujejo. Takoj vidiš, da se začne šušljati, pristopijo pa ne velikokrat. Primorci so spet bolj odprti. Slovenija je tako majhna, ampak smo zelo različni. Vedno pa sem vesel, če pristopijo, se fotografiramo, naredimo sebek, se skupaj nasmejimo. Zdaj sem pa že toliko časa na sceni, da so domala vsi imeli nek stik z mano, ali na kakšnem praznovanju ali pa se spomnijo mojih začetkov. Večinoma pa pristopajo in čestitajo za prehojeno pot. In to je zame nek pokazatelj vsega skupaj, da sem ravnal prav. Ker seveda na moji poti bili udarci, takšni in drugačni. In prav je, da so bili. Ker drugače me danes ne bi bilo tukaj, kjer sem.
Imaš kakšno sporočilo za ljudi, ki so bili pred 15 ali 20 leti posredno ali neposredno nesramni?
Nekaj jih je tudi iz glasbenega sveta, ki pristopijo in sam se zelo dobro spomnim, kakšni so bili do mene pred 20 leti … Zdaj pa lahko rečem, da smo prijatelji. Določeni so se tudi opravičili in povedali, da so se zmotili, ampak jim tega ne zamerim. Vedeti moramo, da sem oddajal takšno energijo in ustvaril takšen lik, za katerega sem želel, da si nekaj mislijo o meni. Občinstvo vedno reče zadnjo. Kar se tega tiče nisem tako samozavesten: danes si, jutri te ni. Občinstvo te brez težav odreže. Zato pa je pomembno, da z njimi dihaš, sodeluješ. Vsak objem, vsak pogled, vsak nasmeh … Če nekomu s tem naredim dan, si to štejem kot osebno rast in tudi meni to naredi dan.
Vemo, da je danes na sceni zelo težko ostati relevanten. V Sloveniji, čeprav je tako majhna, se trg zelo hitro spreminja …
V poplavi vseh resničnostnih šoovov, vseh Talentov, se vprašajmo, koliko talentov se je obdržalo na dolge proge. Moramo vedeti, da gre tu za talente v pravem pomenu besede, za ljudi, ki so zelo talentirani pa se nimajo časa razviti. Ampak to, da pa sem jaz talentiran kot samopromotor pa nimam slabe vesti priznati. Ker tukaj je glasbeni talent 40 odstotkov uspeha, vse ostalo je intelekt in srce. Če znaš vse pravilno dozirati, prideš na točko, kjer lahko obstaneš dolga leta. Absolutno pa daleč od tega, da bi to bilo lahko.
Danes je težko obstati na sceni, relevantno obstati na sceni …
In vedno biti prisoten, a ne.
Kje se vidiš čez 20 let?
Vsakih pet let me isto sprašujejo. (smeh)
Okej, kje si čez 22 let? Tega te ni še nihče vprašal …
Upam, da na odru, če bo občinstvo tako želelo. Drugega kot to pravzaprav nisem počel. Srčno upam, da bom nanizal še nekaj hitov, da bom lahko risal nasmehe na obraz in da bom še dolgo let zdravilec, da si bodo ljudje lahko na meni zdravili komplekse. (smeh)
