FOTO: arhiv izvajalca
Za Urošem in Tjašo Steklasa je desetletje vztrajnosti, iskrenosti in glasbe, ki nagovarja poslušalce različnih generacij. Iz skromnih začetkov, ko sta si želela predvsem čim več nastopov, sta zgradila eno najbolj prepoznavnih glasbenih zgodb pri nas. Njune pesmi, prežete z emocijami, iskrenimi življenjskimi temami in pristnim odnosom z občinstvom, danes polnijo največje slovenske dvorane. Jeseni pa ju čaka tudi pomemben mejnik: prvi samostojni koncert v Hali Tivoli.
V pogovoru sta spregovorila o svoji glasbeni poti, usklajevanju družinskega življenja in kariere, odnosu do občinstva ter o tem, zakaj so družbena omrežja pomembno zaznamovala njun uspeh. Razkrila sta tudi, kako nastaja največji koncert njune kariere doslej in zakaj bo tivolski spektakel veliko več kot le klasičen koncert.
Kako bi opisala svojo glasbeno pot od začetkov do danes, ko sodita med najbolj prepoznavne duete v Sloveniji?
Pot je bila predvsem nepričakovana. Dueta nisva ustvarila z visokoletečimi cilji. Nama je bil takrat bolj cilj ujeti kakšno poroko. Ko pa sva začela snemati lastne pesmi, pa se je odpiralo čedalje več možnosti in vse sva hvaležno sprejela. Na začetku nisva imela veliko sredstev za investirati v glasbo, pa sva se znašla in preko t. i. crowdfundinga izpeljala projekt Album v obratnem vrstnem redu (torej, ljudje so album kupili vnaprej, preden je bil sploh posnet, s tem pa so nama omogočili sredstva, da sva ga posnela, samo zamenjali smo vrstni red). Drug album sva že posnela z lastnim bendom in vodja produkcije je bil vodja najinega banda. Ena večjih prelomnic je bil sigurno tudi rekordno hitro razprodan Cankarjev dom. Za razliko od najinih začetkov, ko sva le hvaležno sledila toku, je sedaj vizija za duet malce jasnejša, drznejša, čeprav sva tudi glede tega z drugo porodniško zelo hitro dojela, da življenja ne moreš čisto do konca splanirat in da se je včasih fajn malo tudi prepustit.
Vajin projekt je tudi družinski: kako usklajujeta zasebno življenje in glasbeno kariero?
Na nek način je res. Ne trudiva se skrivati dejstva, da sva starša, še manj pa se trudiva skrivati realnosti, ki jo starševstvo prinese. Težko je usklajevati vse skupaj, a ker sva predana obema področjema, se nama zdi vredno vztrajati tudi takrat, ko je težko. Ko pa je lepo, imava pa najboljše obeh svetov.
Kaj vaju je najbolj oblikovalo kot glasbenika: izkušnje, sodelovanja ali občinstvo?
Sigurno vse troje skupaj. Če že morava izpostaviti eno, bi izpostavila izkušnje. Skozi ta proces spoznavava sama sebe, kaj nama je všeč, kje si želiva slediti trendom in kje absolutno ne in znava za svojimi odločitvami tudi stati. Kar naenkrat sva se znašla na poziciji, da sva morala voditi celotno ekipo (od glasbenikov, tehnike, produkcije ...) in tudi tu sva se srečala z izzivi. Ugotavljaš, kje si močen, kje pa rabiš pomoč. In to vse skozi proces glasbene industrije, kjer so vrhovi čudoviti, da se nanje kar malo navlečeš, padci pa včasih zelo boleči in stagnacije mukotrpne. V teh desetih letih sva sigurno dobro spoznala tudi drugo plat medalje, a bi se še stokrat odločila enako, če bi šla spet od začetka.
Vajine pesmi pogosto nosijo močna čustva: od kod črpata navdih za besedila?
Iz življenja. Ravno to, najine pesmi, čeprav na prvo žogo, nekdo, ki ni najin poslušalec, lahko meni, da so 'pocukrane', večinoma odpirajo globje teme: veliko pojeva o minljivosti, o izzivih in tisti pravi ljubezni, za katero se moraš včasih prav odločit, ker 'metuljčki' počivajo.
Vajin koncert v Cankarjevem domu je bil razprodan v izjemno kratkem času: kako doživljata tak odziv publike?
Ja res je, še vedno drživa rekord Cankarjevega doma: razprodan je bil v 36 urah. Zelo sva hvaležna. Ogromno ljudi se vrača na najine koncerte in se odzove vsakič, ko le lahko. Moramo se zavedati, da se časi spreminjajo in je letos sigurno marsikomu težje kupiti vstopnico kot pa npr. pred nekaj leti in sva zato še toliko bolj hvaležna vsem, ki del svojega težko prisluženega denarja namenijo za to, da se pridejo malo sprostiti in uživati na najine koncerte.
Kaj menita, da je ključ vajine priljubljenosti med poslušalci različnih generacij?
Najbrž to, da sva enaka na odru, kot tudi v zasebnem življenju. Da jih spodbujava k avtentičnosti, da se ne ozirajo na to, kaj bodo drugi rekli. Da marsikomu mogoče z besedili pomagava ubesedit to, kar gre včasih težko z jezika in ker nama verjamejo, ker sama to, o čemer pojeva, tudi zares živiva. In ker dajeva od sebe take izdelke, ki jih ne želiva nekoč skrivat pred svojimi otroki, ker nama bo nerodno, tako pa potem avtomatsko pridejo do različnih generacij poslušalcev.
Kako pomembna so za vaju družbena omrežja pri grajenju odnosa z oboževalci?
Zelo. Družbena omrežja so dandanes ključna. In roko na srce, tudi zaslužna, da sva danes, kjer sva. V časih, ko si bil odvisen samo od medijev, si moral imet brez vez in poznanstev res neko neverjetno srečo, da bi v medijskem prostoru obstajal, kaj šele zares uspel. Zdaj pa si vsak lahko vzame priložnost in če ideja zavibrira z ljudmi, lahko nastanejo prav vrhunski projekti in v najinem primeru tudi kariera. Trenutni primer res velikega preboja iz TikToka med 'težkokategornike' pa lahko trenutno skoraj v živo spremljamo pri Jakovu Jozinoviću.
Se vama zdi, da slovenska glasbena scena danes bolj podpira domače izvajalce kot včasih?
Sigurno. Se mi zdi, da je bilo nekoč ljudi kar sram priznati, da poslušajo slovenske izvajalce. Zdaj pa tega ne zaznavam več toliko. In ne samo to, ljudje prepoznajo trud in podpirajo slovenske izvajalce na različne načine: ali kupijo album, vstopnico za koncert, merch ... In upam, da ta trend ne zamre, ker je lepo videti to pripadnost, povezanost še kje drugje kot le pri vrhunskih športnikih.
Pripravljata koncert v Hali Tivoli. Kaj za vaju pomeni nastopiti na tako velikem odru prvič?
To je ogromna prelomnica. In tega se lotevava z veliko mero odgovornosti in spoštovanja. Hkrati pa je tudi malo 'uščipni me' trenutek, da bova tudi midva stala s svojo zgodbo na odru, kjer so pred malo manj kot 50 leti igrali Queeni. Pa ne samo Queeni, tudi ogromno vrhunskih slovenskih glasbenikov je tukaj že priredilo koncerte.
Hala Tivoli je gostila številne velike koncerte in spektakle, čutita zaradi tega dodaten pritisk ali motivacijo?
Bolj neko vznemirjenje. Želiva si peljati svojo zgodbo, neobremenjeno z drugimi izvajalci in se čez 50 let tega koncerta še vedno z radostjo in ponosom spominjati.
Kaj lahko občinstvo pričakuje od vajinega prvega nastopa tam? Bo to klasičen koncert ali nekaj več?
To še zdaleč ne bo klasičen koncert. Pripravljava spektakel. Poleg najinega benda in back vokalistov bo z nami na odru še Steklasični orkester (godala, trobila) in bo že iz samega glasbenega vidika koncert prava poslastica. Temu dodajmo še goste, ki bodo s svojim talentom in prisotnostjo koncertu zagotovo dodali piko na i, potem pa še vsi svetlobni in posebni efekti. Pa nove pesmi iz albuma in še in še.
Kako se pripravljata na takšen zahteven koncert?
Priprave trajajo že več kot leto in pol. Sprva samo idejni sestanki, kjer smo iskali rešitve in načine, na kakšen način te ideje pretvoriti v realnost, da nismo v prekršku z zakonom. Potem iskanje zunanjih sodelavcev (glede gradnje odra, luči, ozvočenja, posebnih efektov, orkester in vse ostale nujno potrebne akterje za organizacijo takšnega dogodka). Zdaj smo v kreativni fazi, kjer stvari smiselno umeščamo v program, delajo se aranžmaji, snemajo se nove pesmi za album, usklajujemo se z gosti, načrtujemo termine vaj z vsemi. Poleg vsega pa je v teku aktivna promocija dogodka. Tako da dela nama do konca poletja vsekakor ne bo zmanjkalo.
Vajini koncerti so znani po močnih čustvih, kako doživljata trenutke, ko občinstvo poje z vama ali celo joka?
To je res fenomenalen občutek, od katerega sčasoma postaneš kar malo odvisen. Ampak to govorimo, ko cela dvorana poje s tabo. Ponos je še toliko večji, če si tudi sam avtor, kar pri nama Urošem v 99% je. Medtem ko sva pri močno čustvenih pesmih tako v svojih občutkih, da se tega (da ljudje neko pesem enako intenzivno doživljajo, kot midva) zavedati začneva šele takrat, ko do naju pristopijo ljudje ali pa nama napišejo sporočilo po koncertu in izpovejo svoje občutke. Ali pa vidiva posnetke s koncerta in vidiva, koliko ljudi je pesem v resnici ganila.
Imata kakšen poseben ritual ali trenutek pred odhodom na oder?
Zadnje pol ure pred koncertom se malo umakneva v garderobo, včasih greva čez program, se dogovoriva, kje bi bilo smiselno kaj omeniti. To je tudi čas za ogrevanje glasilk. Pred odhodom na oder pa z bendom obvezno z rokami usekamo en 'ooopa'.
Ali je koncert v Hali Tivoli začetek novega poglavja, mogoče večjih aren ali celo tujine?
Zaenkrat nama je Tivoli kar glavna prioriteta in o drugih velikih odrih (še) ne razmišljava. Sanjava pa lahko. Saj sva že rekla, čisto vsega v življenju pa tudi ne moreš imeti splaniranega.
