FOTO: Simone Di Luca
V ljubljanske Križanke in mariborsko dvorano Tabor se vrača legendarni glasbenik Željko Bebek. Ob tej priložnosti je za Headliner spregovoril o svoji dolgoletni karieri, odnosu do občinstva, glasbi, ki je zaznamovala več generacij, ter posebnem občutku, ko na odru nastopa skupaj s sinom Zvonom. V iskrenem pogovoru, ki sega od prvih koncertnih spominov v sedemdesetih letih do današnjih dni, ko koncerti živijo tudi skozi mobilne zaslone, Bebek razkriva, kaj ga še vedno drži na odru in zakaj je Slovenija zanj vedno nekaj posebnega. Prvič skupaj pa v intervjuju spregovorita tudi oče in sin, vsak s svojo zgodbo, a z enakim žarom v očeh.
Željko, kaj vam pomeni koncertiranje v Sloveniji? Letos se vračate v Ljubljano in v Maribor …
Željko: Vsak koncert mi veliko pomeni, zato med njimi težko delam razlike. Izkušnje od začetka kariere do danes pa pričajo, da so bili koncerti v Sloveniji vedno nekaj posebnega. Spominjam se koncerta v Mariboru na stadionu, kjer so policisti patruljirali na konjih. Spominjam se velikih koncertov v Tivoliju, ko je bila dvorana polna že uro ali dve pred začetkom. Spominjam se tudi koncerta v Avditoriju Portorož, čudovitem amfiteatru, ki ga nikoli ne bom pozabil. Koncert je bil akustičen, brez spremljave glasbil. Če bi želel, bi lahko pel tudi brez mikrofona, saj tam zvok izjemno lepo potuje. To so posebni kraji, ki so mi ostali v spominu. Vedno se rad vračam v Slovenijo in vedno znova vem, da si bom vsak koncert zapomnil po nečem posebnem.
Imate veliko izkušenj z nastopanjem in z občinstvom. Se Slovenci kakor koli razlikujemo od občinstva v drugih državah nekdanje Jugoslavije?
Željko: Odziv občinstva je v veliki meri odvisen od izvajalca. Kakršna sta pevec in skupina, takšno je tudi občinstvo. Imam čudovite izkušnje, ki segajo od začetka sedemdesetih let pa vse do danes. Pred menoj je stalo veliko različnih generacij poslušalcev, vendar mi je vedno uspelo vzpostaviti dobro komunikacijo z občinstvom. Koncerti se praviloma končajo tako, da smo zadovoljni vsi, občinstvo in mi na odru. Moram priznati, da med občinstvi ni velikih razlik. Res pa je, da na moje koncerte prihajajo ljudje, ki imajo radi moje pesmi, zato te povezave in komunikacije ni težko vzpostaviti.
Imate kakšno pesem, za katero bi rekli, da jo občinstvo z vami poje najglasneje?
Željko: Takšnih pesmi je bilo v moji dolgoletni karieri veliko. Zdi se mi, da ima vsaka generacija svojo pesem, ki jo je vzela 'za svojo'. Moram pa priznati, da tudi danes, ko na koncertih pojem pesmi iz sedemdesetih, osemdesetih in devetdesetih let ali kakšno novejšo skladbo, občinstvo vedno zelo glasno prepeva z menoj. V zadnjih desetih letih sta med pesmimi, ki jih ljudje najglasneje prepevajo, ne glede na to, kje nastopam, zagotovo Žuta ruža in Oprosti mi što te volim. Ti dve skladbi bi posebej izpostavil, še zlasti Žuto ružo, saj sem jo posnel in izdal v več različnih različicah. To je pesem, ki sem jo izvedel na vsaj pet ali šest različnih načinov. Pel sem jo s tamburaši, klapami, godalnim ansamblom, simfoničnim orkestrom, z bendom, pa tudi solistično in akustično. Ljudje so jo zares vzeli za svojo, zato bi prav to pesem izbral za najpomembnejšo v svoji karieri.
Kaj vam pomeni, ko vidite, da na vaše koncerte prihajajo ljudje različnih generacij in da mlajši prepevajo pesmi, ki so starejše od njih?
Željko: Zaradi tega sem res eden najsrečnejših ljudi na svetu. Skozi vse generacije sem uspel vzpostaviti posebno vez z občinstvom in na koncertih vidim najrazličnejše ljudi. Vidim tiste najstarejše, ki iz omare ali s podstrešja potegnejo svoj stari džins in pridejo na rock koncert. Vidim ljudi srednje generacije, ki so se rock'n'rolla učili od starejših. In vidim tudi najmlajše, ki so spoznali, da je Bebek nekdo, ki poje že več kot petdeset let in ima pesmi, ki nagovarjajo vse generacije. To, da moje pesmi še vedno živijo med ljudmi različnih starosti in da jih mladi prepevajo skupaj z menoj, mi pomeni največje priznanje, ki ga lahko dobi glasbenik.
V svoji karieri ste doživeli koncerte v sedemdesetih, osemdesetih in devetdesetih letih, danes pa so na koncertih prisotni tudi mobilni telefoni. Kako gledate na snemanje koncertov in uporabo telefonov med nastopi?
Željko: Te razne tehnološke novosti vidim kot pozitivno spremembo in s tem nimam nobenih težav. Zavedam se, da so družbena omrežja danes pomemben del komunikacije. Nismo več odvisni od medijev na način, kot smo bili nekoč. Osebno sem nad družbenimi omrežji navdušen, saj lahko prinesejo veliko dobrega. Edina stvar, ki je pri vseh teh novostih ne razumem povsem, je to, da velik del ljudi med koncertom zgolj snema in dogajanje spremlja prek zaslona telefona. Nekateri si posnetke ogledajo šele doma ali ko jih pokažejo prijateljem. Prepričan sem, da zaradi tega zamudijo marsikaj lepega, kar se zgodi samo v tistem trenutku in med ljudmi, ki so tam prisotni. Koncert je neponovljivo doživetje in posebna skupnost. Kdor ta trenutek zamudi, pa naj bo zato, ker je preveč pil ali ker je ves čas snemal koncert, je skoraj tako, kot da na koncertu sploh ni bil. Zato bi raje videl, da ljudje na koncertih poslušajo, pojejo, plešejo in preprosto uživajo v trenutku. Tako si bodo ustvarili najlepše spomine.
Kako ste se v zadnjih 40 oziroma 50 letih spremenili kot izvajalec na odru?
Željko: Nisem se veliko spremenil. Ravno toliko, kolikor je potrebno, da je vsak koncert po nečem poseben. Trudim se ostati svež v načinu oblačenja, nastopanja in komunikacije z občinstvom. Ljudje na moje koncerte prihajajo predvsem zaradi pesmi in barve mojega glasu. Veseli pa me, da sem tako pred petdesetimi leti, ko sem bil mlad, kot danes, pri osemdesetih, ohranil nekaj, kar me zaznamuje – veliko čustev, ki jih želim prenesti na občinstvo in mi to, kot kaže, še vedno uspeva. Prav ta čustva in iskren stik z ljudmi so zame najpomembnejši del vsakega nastopa.
Kakšen je recept za uspeh pesmi, ki med poslušalci ostane priljubljena več desetletij?
Željko: Recept za to ne obstaja. Če bi obstajal, bi bile vse pesmi enake, kar pa je seveda nemogoče. Vsak avtor mora imeti svobodo, da ustvarja po svojem navdihu, da poskusi nekaj, kar ga v določenem trenutku navdušuje, veseli in v kar iskreno verjame. Nihče ne bi objavil pesmi, v katero sam ne verjame. Toda vse skladbe ne morejo postati uspešnice. Le redke pesmi dosežejo takšen status in ostanejo priljubljene skozi desetletja. Prav zato imajo največji avtorji v svojem opusu več uspešnic. S takšnimi pesmimi gradijo dolge in uspešne kariere, ki trajajo desetletja.
Je katera od vaših pesmi tista, ki vas kot osebo najbolje opisuje?
Željko: Mislim, da sem v svoji karieri odpel veliko pesmi, v katerih sem prepoznal, da so avtorji besedil skušali opisati del moje življenjske poti ali moje osebnosti. To v pesmih seveda začutim in potem tudi sam poudarim, da občinstvo to še bolje začuti. Pesmi ni smiselno razlagati, saj se je ne razlaga, pesem se doživi. Vendar sem pri nekaterih skladbah začutil, da so jih avtorji z najboljšimi nameni napisali prav zame oziroma mi jih na neki način posvetili. Z veseljem bi omenil nekaj avtorjev, vendar tega ne bom storil, ker bi zagotovo koga nehote izpustil. Lahko pa rečem, da obstajajo pesmi, ki jih imam še posebej rad, ker so bile napisane zame in v katerih prepoznam del samega sebe.
Kaj bi svetovali sebi pri dvajsetih letih?
Željko: Težko rečem, da sem doživel kaj takšnega, zaradi česar bi si danes svetoval za nazaj, kako se temu izogniti. Moje življenjske in odrske izkušnje kažejo, da nisem delal velikih napak. Seveda so bili prisotni vzponi in padci, vendar moram priznati, da je bilo vzponov in uspehov precej več. Zato lahko rečem, da sem zelo srečen človek in da se imam za uspešnega glasbenika. Ko pogledam nazaj, ne vidim veliko stvari, ki bi jih želel spremeniti.
Kaj pa svetujete sinu, ki je zdaj v dvajsetih letih?
Željko: Svetujem mu isto, kar sem imel za pomembno tudi sam. Če želiš uspeti v čemer koli, moraš biti predan svojemu delu. V glasbi je podobno kot v nogometu, treba je trenirati. Zelo hitro se opazi, če glasbenik ne vadi redno. Takrat ne more napredovati. Glasbenik, ki vztrajno vadi, podobno kot nogometaš, ki redno trenira, ima veliko več možnosti za dolgoročen uspeh. Zato vsem mladim glasbenikom, še posebej svojemu sinu, svetujem, naj svojo odločitev vzamejo resno in se ji popolnoma posvetijo. Ko mi je sin povedal, da bi se rad naučil igrati kitaro, sem mu rekel, da ga pri tem popolnoma podpiram, hkrati pa mu predlagal, naj vsak dan vadi vsaj uro in pol. Ko to pomnožiš s 365 dnevi v letu, hitro vidiš, koliko si naredil zase in koliko pomeni vztrajati pri svoji odločitvi.
Kako je deliti oder s sinom?
Željko: To je najlepši občutek, ki sem ga kdaj doživel. Moram priznati, da si tega nikoli nisem predstavljal, to ni bila ena od mojih otroških želja. Moje sanje so bile priti na oder kot solist in tam ostati čim dlje. Ko je Zvone izrazil željo, da bi se učil glasbe, in ko sem videl, kako hitro napreduje, sem spoznal, da doživljam nekaj, o čemer nikoli nisem sanjal, pa je tako lepo.
Zvone, kako je tebi stati na odru z očetom?
Zvone: Prekrasno. Nekaj, v kar sem vstopil zelo mlad, pri petnajstih letih, lahko delim z očetom. Ko sva začela skupaj nastopati in potovati, se je najin odnos še poglobil in postala sva še bolj povezana.
Kako je bilo odraščati z očetom, ki ga pozna celotna regija?
Zvone: Tudi to je bilo prekrasno. Nikoli tega nisem dojemal kot nekaj negativnega, ker tudi oče tega ni tako predstavljal. Vse je bilo naravno in iz ljubezni. Tudi občinstvo, ki naju je spremljalo, je bilo vedno pozitivno. Spomnim se, kako so ljudi očeta ustavljali na ulici, ko sem bil še majhen, ko so ga ogovarjali in prosili za avtogram. Tudi to je bil del mojega odraščanja.
Kdaj si spoznal, da želiš postati glasbenik?
Zvone: Malo kasneje, kot bi morda kdo pričakoval. Nekateri glasbeniki začnejo zelo zgodaj, jaz pa sem začel igrati kitaro pri dvanajstih letih, po prihodu domov po nekem smučarskem tekmovanju. Pred tem sem bil vedno v športu, a sem nekoč doma pomislil, da ne želim več poslušati trenerjev, ki so me silili v stvari, s katerimi se nisem strinjal, ali pa sem bil kaznovan zaradi napak drugih v ekipi. Želel sem nekaj, kjer bi se počutil svobodnega in to je bila glasba.
Največja prednost ali izziv pri priimku Bebek?
Zvone: To je pogosto vprašanje, vendar tega nikoli nisem dojemal kot breme. To je preprosto moj priimek. Oče je Željko Bebek, jaz sem Zvone Bebek in to je to. Vedno sem to sprejemal naravno.
Tvoja najljubša očetova pesem?
Zvone: Težko bi izbral samo eno. Všeč mi je veliko njegovih pesmi, morda pa bi izbral kakšno manj znano, ker imajo te zame še poseben čar, saj jih nismo pogosto igrali.
Za konec, kaj lahko občinstvo pričakuje v Ljubljani in Mariboru?
Željko: V zadnjih desetih letih smo ustvarili lepo koncertno zgodbo. Občinstvo nam ves čas potrjuje, da koncert ni le enkratno doživetje, zato ostajamo zvesti izbranemu repertoarju. Ljudje vedo, kaj lahko pričakujejo, ko pridejo na koncert in točno to tudi dobijo. Program je sestavljen iz pesmi, ki jih občinstvo najbolj ljubi. Koncert traja približno dve uri in pol, kar pomeni okoli 26 skladb. Slovensko občinstvo zelo dobro pozna moj repertoar, saj se pogosto srečujemo. Tudi zunaj Slovenije pogosto srečam slovenske oboževalce, ki mi povedo, da komaj čakajo koncert pri vas. Na odru se tako zvrstijo pesmi iz sedemdesetih, osemdesetih, devetdesetih let pa vse do danes, pesmi iz različnih obdobij, ki so pustile pečat. Vesel sem, da me ljudje povezujejo z glasbo petih desetletij. Še posebej uživam v trenutkih, ko si dovolim pesmi oblikovati sproti, po občutku. Verjamem, da sem glasbenik toliko časa, dokler lahko čustva prenašam na občinstvo.
