FOTO: Dominika Maša Kozar
Kino Šiška je v dobrem desetletju prerasel okvire ljubljanskega koncertnega prizorišča in se uveljavil kot eno najpomembnejših kulturnih središč v regiji. Za njegovim razvojem danes stoji direktor Tibor Mihelič Syed, ki ustanovo pozna z dveh perspektiv – nekoč je na njenem odru nastopal kot glasbenik, danes pa jo vodi z vizijo, da ostane prostor vrhunskih koncertov, sodobne umetnosti in predvsem skupnosti.
V pogovoru za Headliner razmišlja o tem, zakaj tradicija ne sme postati muzejski eksponat, kako v času družbenih omrežij mlade znova pripeljati v kulturne ustanove, zakaj je razprodan koncert več kot le uspeh ter s kakšnimi izzivi se danes sooča javni kulturni zavod. Njegovo sporočilo je jasno: kultura ne tekmuje za pozornost, temveč ustvarja spomine, Kino Šiška pa želi ostati prostor, kjer se ljudje srečujejo tudi takrat, ko ni koncerta.
Ko enkrat v okviru samostojnega koncerta igraš pred polno Katedralo Kina Šiška, veš, da si kot glasbenik nekaj dosegel. Ne glede na to, da sem imel ta privilegij večkrat, moram priznati, da čeprav kot glasbenik in izvajalec oder Kina Šiška z direktorske funkcije močno pogrešam, je pogled od tod – morda presenetljivo – še bolj romantičen kot nekoč. Smo ekipa, ki – upam si trditi – veliko vlaga v odnose, profesionalnost in kakovost vsega, kar počnemo. Ekipa, ki ve, da dela nekaj pomembnega. V marsičem smo najboljši daleč naokoli, zato je prihajati v službo s tem občutkom vsak dan privilegij.
Pri strateškem premisleku se je vselej smiselno najprej posvetiti genezi nastanka institucije: zakaj je nastala, katere ‘artivistične’ skupine so se zanjo borile, na podlagi katerih potreb in interesov, katera trenja še danes vplivajo na njeno demokratizacijo, kakšno vlogo igra kot družbeni agens in kakšno težo ima lahko v mednarodnem prostoru. Te strukturne in kreativne tenzije je treba osmisliti v novih kulturnih in družbenih okoliščinah. Seveda nikoli na način razgradnje ali nespoštovanja tradicije.
Tradicija ni nekaj, kar varuješ pod steklom. Tradicija je nekaj, v kar vpihuješ novo vitalnost. Sicer postane muzejski eksponat ali pa kič.
Takšno muzejsko paradigmo žal prakticira pozicija, ki je po novem na oblasti. Nič živega, pomembnega, izzivom časa primernega, kaj šele vizionarskega, se iz nje ne more razviti, zato težko razumem, zakaj bi pri njej sploh kdo vztrajal.
Z malce vzvišenosti in ponosa bi šel še korak dlje. Rekel bi, da je Kino Šiška eno najpomembnejših kulturnih prizorišč v širši regiji ter pomemben akter na sceni srednje velikih koncertnih prizorišč. To nam naši poslovni in umetniški partnerji povedo skoraj vsak teden. To je verjetno največji kompliment, ki ga lahko dobiš.
Ne bistveno. Je zgolj organizacijsko, programsko in finančno neprimerno kompleksnejši ter v smislu delovnih procesov bistveno bolje urejen.
Trudimo se, da je delež koncertov, namenjenih različnim starostnim skupinam, približno enakomeren. Ker pa se tudi sami soočamo s postopnim staranjem občinstva, v zadnjih letih nekoliko več strateško vlagamo v razvoj mlade publike.
Za resno evalvacijo je še prezgodaj, a si vseeno drznem reči, da so prvi odzivi izvrstni, celo nad pričakovanji. Kulturnovzgojni, izobraževalni in podporni programi predstavljajo enega naših ključnih programskih stebrov, na katerem smo utemeljili tudi pomemben del razvojne strategije.
Temeljni poriv za tovrstne programe izhaja iz spoznanja, da mlajše generacije glasbo vse pogosteje doživljajo posredno in individualizirano. Koncert ni samo glasbeni dogodek. Je prostor, kjer se mladi učijo sobivanja, spontanosti in občutka pripadnosti. Prav to pa digitalni svet vse težje ponuja.
Uf, kompleksno vprašanje. Odvisno od tega, kaj razumeva pod pojmom »velika glasbena imena«. Nekatera so absolutno prevelika za tako majhna prizorišča in kulturne trge, nekaterih agencij mesta, ki nimajo vsaj milijona prebivalcev, sploh ne zanimajo. Dejstvo pa je, da se danes zaradi precejšnjega dviga produkcijskih stroškov še bolj vse vrti okoli denarja.
Umetniki se ne odločajo sami, kje bodo nastopili. Agencije in managementi primerjajo ponudbe prizorišč z vse Evrope, pri čemer odločajo honorarji, velikost trga, potencial občinstva, produkcijski pogoji in številni drugi dejavniki. Slovenija ni velik trg in ponudb večjih držav ne moremo preplačati.
Zato moramo tekmovati drugače. Vlagamo v odnose, ugled in zaupanje. V tej panogi je vsak uspešen koncert predvsem obljuba naslednjega. Mednarodne agencije želijo vedeti, da občinstvo prihaja, da produkcija deluje brezhibno in da lahko na nas računajo.
Razprodan koncert zato ni le uspeh, temveč valuta kredibilnosti.
Za začetek si moramo priznati, da skupnosti ne razpadajo po naključju. Razkrajajo jih ekonomski modeli, politični interesi in digitalne platforme, ki živijo od naše pozornosti.
Mi lahko ustvarimo plodno okolje, a če se kot družba ter kot posamezniki – starši, šolstvo, politika – s to problematiko ne bomo začeli celovito in strateško ukvarjati, bo to, se bojim, premalo.
Ključno. Koncert je lahko povod, nikakor pa ne cilj. Če obiskovalec po dogodku ostane še na pijači, spozna nove ljudi, se vrne na razstavo, delavnico ali naslednji koncert, potem kulturna institucija opravlja svojo družbeno funkcijo. Ne ustvarjamo zgolj občinstva, temveč skupnost.
Prav zato si želimo, da Kino Šiška ne bi bil prostor, kamor ljudje prihajajo le ob osmih zvečer, temveč prostor, kjer se dobro počutijo tudi brez vstopnice.
Lahko nadaljujem s prejšnjo mislijo. Družbena omrežja so zgolj simulakri, instrumentalizirani nadomestki skupnosti, kjer je kolektivno življenje organizirano okoli fantazem in vse manj okoli dejanske skupne izkušnje, vse to pa vodi v atomizacijo posameznika, razpad družbene kohezivnosti, posledično v upad spontanosti in organske potrebe po ustvarjanju.
Kar poglejte na cesto – ljudje se spreminjajo v digitalne zombije. Buljijo v telefon, ko se sprehajajo po mestu, sedijo na kavi ali vozijo kolo. Nekatere torej distopije zavajajo – ne potrebujemo nobenih parazitskih gljiv ali »alien« virusov, da nam sesirijo možgane, saj si to počnemo kar sami.
Kulturna prizorišča v takšnem okolju (p)ostajajo ena redkih zatočišč avtentičnih skupnosti.
Nekompetentni, maščevalni in patološki oblastniki, hitre in nepremišljene zakonodajne spremembe, ki vodijo v nestabilno produkcijsko okolje, pričakovanja in zadovoljstvo zaposlenih, ohranjanje visoke ravni motiviranosti, iskanje različnih javnih in nejavnih virov financiranja ter vzdrževanje infrastrukture.
Če začneš razmišljati zgolj finančno, prej ali slej izgubiš identiteto. Če razmišljaš zgolj umetniško, lahko izgubiš institucijo. Naloga javnega zavoda je, da vsak dan znova išče ravnotežje med obema. Javni denar ni namenjen ustvarjanju dobička, ampak ustvarjanju javne vrednosti. Prav zato nas zavezuje k še večji odgovornosti.
Vse je zapisano v strateškem dokumentu, ki je objavljen na naši spletni strani. Če pa odgovor strnem v en stavek: želim, da bo Kino Šiška še naprej eno najpomembnejših koncertnih in interdisciplinarnih kulturnih središč v tem delu Evrope ter prostor, ki bo znal enako dobro razvijati umetnike, občinstvo in skupnost.
To bomo septembra predstavili na novinarski konferenci.
Ko bo želja in idej zmanjkalo, bo čas, da se vodstvena ekipa poslovi. Želja je zanimiva prav zato, ker se nikoli ne izpolni do konca. Če bi se, bi bilo ustvarjalnosti konec.
Nehvaležno vprašanje. Videl in slišal sem preveč stvari, da bi lahko izpostavil zgolj eno. Bolj kot posamezen dogodek me zaznamuje kulturno udejstvovanje kot način življenja. Dogodek, organizacija, druženje, razprava, konflikt, sinteza.
Tak občutek imam skoraj vsak dan. Zato sem tukaj.
Oboje. S krvjo in potom moramo braniti takšna središča družbene kohezivnosti.
Ne vem. Morda tako, da ne tekmuješ z algoritmi. Algoritmi tekmujejo za sekunde, kultura pa za spomin. Naša naloga ni proizvajati še več kratkotrajnih dražljajev, temveč ustvarjati izkušnje, ki ljudi spremljajo še dolgo po tem, ko se koncert ali predstava končata. Če obiskovalec naslednji dan še vedno razmišlja o tem, kar je doživel, smo svoje delo opravili.
Pomeni biti Kino Šiška.
