FOTO: Darja Štravs Tisu
Pevka Eva Černe Avbelj, ki smo jo spoznali v televizijski oddaji Maria Galuniča Bitka talentov bo ob 20. obletnici kariere predstavila repertoar svojih največjih uspešnic na koncertu v Studencu pri Domžalah. Eva pravi, da je pri 16. letih vedela, da si želi peti in nastopati, ni pa si mogla predstavljati, kam jo bo ponesla kariera in kako bo videti njeno življenje dve desetletji kasneje. V intervjuju je tudi povedala, kako se je iz pop glasbenice preobrazila v operno pevko ter kaj ji je dala vloga Veronika Deseniška, v katero se je preobrazila vsako poletje zadnjih deset let.
Ko danes pogledam nazaj, vidim predvsem Evo, ki si je upala sanjati na glas in stopiti na oder, čeprav še ni vedela, kam jo bo življenje odpeljalo.
Pravzaprav sem vedno vedela, da bom pevka. Že kot deklica sem si težko predstavljala, da bi počela karkoli drugega. Nisem pa si pri šestnajstih znala predstavljati, kako bo moja glasbena pot videti čez dvajset let. Vedela sem, da želim peti, nisem pa vedela, koliko različnih glasbenih svetov bom na tej poti spoznala in koliko se bom kot pevka in človek spremenila. Danes sem predvsem hvaležna, da lahko delam kar imam najraje.
Pri šestnajstih sem imela zelo jasno predstavo, da želim biti pevka, in veliko sanj. Že takrat mi je največ pomenil stik z občinstvom in prav občinstvo me je od samega začetka zelo lepo sprejelo in podpiralo. Čeprav se je skozi leta marsikaj spremenilo, je ostala ena stvar enaka, to je želja, da se na odru povežem z ljudmi in jim skozi glasbo dam vse kar imam.
Vesela sem bila vse podpore ljudi, ki so navijali zame, me ustavljali na ulicah, mi čestitali in mi dajali občutek, da so z menoj na tej poti. Za šestnajstletnico je bila takšna podpora res nekaj neprecenljivega. Hkrati pa sem morala zelo hitro odrasti, predvsem v smislu odgovornosti. Nenadoma sem se znašla v svetu nastopov, snemanj, intervjujev in pričakovanj, kjer sem morala biti zelo zanesljiva in profesionalna, čeprav sem bila po drugi strani še vedno najstnica.
Takrat sem bila še zelo mlada in sem vse skupaj doživljala zelo intenzivno. Seveda sem si želela zmage in sem bila ob drugem mestu razočarana, ampak danes na to gledam kot na pomembno izkušnjo, ki je bila del moje poti. Ema mi je dala veliko novih izkušenj, me postavila pred nove izzive in mi omogočila, da sem se še naprej razvijala kot pevka. Ko pogledam nazaj, sem predvsem hvaležna, da sem imela že tako mlada priložnost nastopati na tako velikem odru.
Zelo sem bila vesela, da sem zmagala po izboru občinstva na svoji prvi Slovenski popevki s skladbo Pomlad v mestu, ki jo še vedno zapojem skoraj na vsakem nastopu. Bil je zelo pomemben mejnik v moji karieri. Predvsem je pa pomembno, da jo ljudje še vedno radi poslušajo.
Ne, tega si na začetku res nisem predstavljala. Vedela sem, da želim peti, nisem pa vedela, v katero smer me bo peljala pot. Opera je v moje življenje prišla postopoma in me sčasoma tako prevzela, da sem vedela, da jo želim raziskati in ji nameniti pomemben del svoje glasbene poti.
Ko sem začela čutiti, da želim razumeti svoj glas bolj poglobljeno. Talent oziroma ljubezen do petja sta samo začetek. Želela sem pridobiti znanje, tehniko in širino, ki jih lahko ponudi sistematičen študij. Zanimalo me je, kaj vse lahko s svojim glasom še dosežem in kako ga lahko dolgoročno ohranim.
Klasično petje zahteva drugačen pristop, veliko discipline in zelo poglobljeno delo z glasom. Naučiti se moraš tudi potrpežljivosti, saj napredek pogosto ni takojšen. Sem pa imela dobro osnovo saj sem od malega prepevala v pevskih zborih, kjer se pridobiva prve zdrave pevske korake, kasneje pa seveda tudi na urah solo petja.
Ne, iskreno tega nikoli nisem tako občutila. Prav nasprotno, danes na svoje začetke gledam kot na velik plus. Bitka talentov mi je dala ogromno izkušenj, stik s publiko in priložnost, da sem že zelo mlada stopila na velike odre. Kasneje sem temu dodala še klasično glasbeno izobrazbo in nova znanja. Zdi se mi, da me prav vse te različne izkušnje danes bogatijo kot pevko in umetnico.
Da za lepim in na videz lahkotnim petjem stoji ogromno dela. Opera ni samo petje visokih tonov. Je tehnika, interpretacija, igralska sposobnost, jezik, razumevanje glasbe in lika, fizična pripravljenost ter sposobnost, da na odru ustvariš zgodbo. In seveda veliko potrpežljivosti. Glas je instrument, ki ga nosiš ves čas s seboj, zato se moraš naučiti z njim ravnati zelo odgovorno.
Veronika mi je dala predvsem moč in pogum, kot pevki in kot ženski. Hkrati sem imela čast upodabljati pomembno zgodovinsko osebnost, kar mi je bilo vedno v veliko odgovornost in ponos. V desetih letih sem ob tej vlogi zelo zrasla in dozorela, tako osebno kot umetniško. Vsakič sem jo doživljala nekoliko drugače in v njej odkrivala nove plati sebe. Dala mi je veliko dragocenih izkušenj, lepih spominov in ljudi, ki so postali pomemben del moje poti.
Oder je zame prostor komunikacije in doživljanja. Še vedno čutim tremo, ampak danes vem, da je tudi ta del nastopanja, je moja prijateljica in mi pomaga, da se še bolj osredotočim na sporočilo, ki ga predajam ljudem.
Jubilejni koncert je zame nekaj posebnega, ker je dvajset let glasbene poti res lep mejnik. Želim, da koncert ne bo samo praznovanje, ampak predvsem glasbeno doživetje. Veselim se, da bom zapela najlepše slovenske popevke, operne bisere, spektakularne izseke iz muzikala Veronike Deseniške, obiskal pa nas bo tudi Fantom iz opere. Prav poseben trenutek pa bo zagotovo tudi izvedba skladbe ”Lepe ste ve Karavanke”.
Pela bom vse kar sem, vse kar imam rada. Izbor mojih najljubših skladb ob spremljavi mogočnega Policijskega orkestra z glasbenimi gosti. Koncert doživljam kot pogled na vse različne glasbene poti, ki so se v teh dvajsetih letih srečale v meni. Najlepše pri jubileju pa je, da se bom lahko z mojo drago publiko za trenutek ozrla nazaj, potem pa z veliko entuziazma pogledala naprej.
