Salome: Slovenijo v srcu nosim že skoraj štirideset let

Po več kot treh desetletjih življenja v Sloveniji je Salome dočakala trenutek, o katerem je dolgo sanjala. Postala je slovenska državljanka. Ta pomemben življenjski mejnik je navdihnil njeno novo avtorsko predstavo Slovenka, v kateri skozi humor, iskrene izpovedi in ganljive življenjske zgodbe občinstvu razkriva svojo pot do občutka pripadnosti. V pogovoru nam je povedala, kako je doživela prisego, zakaj je zanjo oder drugi dom in zakaj verjame, da lahko smeh pomaga prebroditi tudi najtežje življenjske preizkušnje.

Predstava nosi naslov Slovenka. Zakaj prav takšen naslov?

Že sam naslov predstave pove, o čem govori. Slovenka je zame veliko več kot le naslov, je simbol pomembnega življenjskega trenutka. Oktobra sem tudi uradno postala ponosna Slovenka, kar sem si želela dolga leta. Končno sem prisegla državi, v kateri že dolgo živim, ustvarjam, imam svoje prijatelje in svoje zvesto občinstvo. To sem želela proslaviti na najlepši način, zato je nastala predstava Slovenka. V njej bodo gledalci prvič spoznali Salome kot Slovenko in skupaj z mano doživeli pot, ki me je pripeljala do tega naziva, skozi iskrene, zabavne in tudi ganljive življenjske zgodbe.

Kdaj si začutila, da si res postala Slovenka?

Mislim, da nisem postala Slovenka šele z dnem, ko sem prejela državljanstvo. Ta občutek pripadnosti je v meni dozoreval dolga leta. Slovenija me je toplo sprejela, tukaj sem si ustvarila življenje, našla prave prijatelje, zvesto občinstvo in svoj dom. Moje srce je v Ljubljani. Ko obiščem svoj rojstni otok Rab, se tja vedno rada vračam, vendar se z enakim veseljem vračam tudi domov, v Ljubljano. Takrat se vedno znova zavem, da sem tej deželi pripadala že dolgo, državljanstvo pa je bilo le še uradna potrditev nečesa, kar je v meni živelo že vrsto let.

Kaj ti pomeni ta trenutek slovensko državljanstvo? Predvsem osebno, ne le administrativno.

Moram priznati, da malokdo pozna občutke, ki sem jih doživljala ob prisegi. Bila sem neizmerno ganjena. Zjokala sem se, preplavila so me močna čustva in nepopisna sreča. 
Spomnim se, da gospa na upravni enoti, ki je vodila postopek, kar ni mogla verjeti, kako čustveno sem doživela ta trenutek. Seveda sem ga želela ovekovečiti tudi s fotografijo. 
Takrat sem začutila veliko olajšanje, globok občutek pripadnosti in mir. Slovenijo nosim v srcu že skoraj štirideset let, s prejemom državljanstva pa je ta pripadnost dobila tudi svojo uradno potrditev.

Slovenka je tvoja druga avtorska solo predstava. Kako drugače je bilo ustvarjanje v primerjavi s prvo?

Pri prvi predstavi, Iznenada Salome, sem stopala v popolno neznano. Imela sem veliko strahu. Spraševala sem se, ali bom zmogla uro in pol sama držati občinstvo, ohraniti energijo in poskrbeti, da nikomur ne bo dolgčas. Danes je občutek povsem drugačen. Po 131 predstavah sem nabrala ogromno izkušenj in odrske kilometrine, ki mi pri ustvarjanju nove predstave neprecenljivo koristita. V novo predstavo zato stopam z veliko več samozavesti in precej manj strahu. Najlepši občutek pa je, da se po premoru znova vračam na oder. Težko opišem, kako zelo se veselim jeseni in ponovnega srečanja z mojo zvesto, čudovito publiko.

O čem pravzaprav govori Slovenka? Kaj je njeno glavno sporočilo?

Slovenka govori o življenju, pogumu in vztrajnosti. Njeno glavno sporočilo je, da moramo verjeti vase, si upati in včasih tudi tvegati. Brez poguma ni velikih korakov. Vedno pravim: kdor ne tvega, ne profitira. Predstava pokaže, da je pot do cilja pogosto dolga in polna preizkušenj, vendar se vztrajnost na koncu poplača. Prav zato želim gledalcem pokazati, da se je vredno boriti za svoje sanje, tudi takrat, ko ni lahko. Slovenka bo skupaj z občinstvom potovala skozi različna obdobja mojega življenja: od smešnih in zabavnih do iskrenih in čustvenih trenutkov. Verjamem, da bo vsak gledalec v tej zgodbi našel delček sebe in iz dvorane odšel z nasmehom, pa tudi z mislijo, da se je za svoje sanje vedno vredno boriti.

Kdaj si vedela, da je iz vseh teh zgodb nastala predstava?

Moje življenje je zelo pestro. Zgodbe se mi dogajajo skoraj na vsakem koraku in iskreno mislim, da bi jih bilo dovolj še za več predstav. (smeh) Ko sem postala slovenska državljanka, sem vedela, da želim ta pomemben življenjski trenutek proslaviti na najlepši način, ki ga poznam, z novo predstavo. Oder je moj drugi dom. Tam se počutim najbolj živo, tam lahko z ljudmi delim svoje zgodbe, smeh in čustva. Vedno pravim, da sem jaz oder in oder je del mene. Seveda pri meni ne gre brez blišča, bleščic in odrskih luči. Tudi v predstavi Slovenka bo vsega tega dovolj. Občinstvu pa bom podarila tudi posebno pesem, s katero se zahvaljujem naši prelepi Sloveniji, deželi, ki jo nosim v srcu.

Je bila med pisanjem kakšna zgodba, za katero si dolgo oklevala, ali jo sploh deliti z občinstvom?

Obstaja ena zgodba, za katero se še nisem odločila, ali jo bom delila z občinstvom. Gre za zelo osebno in težko izkušnjo, zato želim dobro premisliti, ali je pravi čas, da jo povem. Ne zaradi sebe, ampak zato, ker bi se v njej morda prepoznal kdo drug in bi ga to lahko prizadelo. Pri takšnih zgodbah je pomembno čutiti odgovornost, ne le željo po tem, da jih poveš. Bomo videli. Morda bo postala del predstave, morda pa bo še nekaj časa ostala samo moja zgodba. Pustimo se presenetiti.

Predstava temelji na resničnih dogodkih. Koliko si jih ‘začinila’ s humorjem?

Večina zgodb v predstavi temelji na resničnih dogodkih. Seveda pa je za dober humor včasih treba dodati tudi kakšno ščepec domišljije. Brez tiste čarobne 'kuhalnice' preprosto ne gre. Najbolj zanimivo je, da se najboljši humor pogosto rodi kar na odru, v neposrednem stiku z občinstvom. Tako je bilo že pri moji prvi predstavi. Med ljudmi dobim posebno energijo in takrat moji možgani ustvarjajo največ. Velikokrat nastane kakšna spontana šala ali trenutek, ki ga potem obdržim tudi v naslednjih predstavah. Tako da ja, zgodbe so resnične, kakšno podrobnost pa sem seveda malce začinila. Saj veste, tudi najboljša jed potrebuje pravo mero začimb.