FOTO: Jaka Škrlep
Skoraj dve desetletji po tem, ko je skupaj s Tinom Vodopivcem brez velikih pričakovanj zagnal festival Panč, si Andrej Težak - Tešky še vedno vsako poletje predstavlja isti prizor: polno grajsko dvorišče, smeh občinstva in tistih nekaj minut na odru, zaradi katerih se poplača celoletno delo. Festival, ki je iz skoraj eksperimentalne ideje prerasel v eno najbolj prepoznavnih avgustovskih tradicij v Ljubljani, letos praznuje 19 let, njegov organizator pa že razmišlja o jubilejni 20. izvedbi. V pogovoru za Headliner razkriva, kako je Panč pomagal zgraditi slovensko stand-up sceno, zakaj humor brez tveganja ne obstaja, kako so družbena omrežja spremenila pot mladih komikov in zakaj verjame, da je najboljše pri festivalu Panč še vedno občutek, ki ga ustvari med ljudmi.
Po moje to, da od prvega dneva vidim, kaj bo, ko bomo gor na Gradu. Tako je že od prvega leta, ko sva s Tinom Vodopivcem začela, pa nisva imela blage veze, kaj se lahko zgodi in koliko ljudi bo prišlo. Mislila sva, da jih bo veliko manj, kot jih je bilo v resnici. Potem smo se prvič odločili za jumbo plakate in sploh nismo vedeli, od kod bomo dobili denar zanje … Ampak potem je bilo polno! In zdaj vsako leto že vidim, da bo tudi letos polno. Pa niti ni pomembno, ali bo razprodano ali bo prišlo 500 ljudi, ampak tista atmosfera, ki se tam zgodi, je nekaj posebnega. Jaz sem vsako leto v vlogi povezovalca in nisem vsako leto najboljši, je pa vsako leto najboljši občutek biti na tistem odru. Občutek, ki ga dobim nazaj od občinstva, je neprecenljiv. V tistih petih minutah se mi povrne delo celega leta.
Po treh, štirih letih smo začeli dobivati odzive obiskovalcev, da se veselijo poletja zaradi Panča in da si tudi dopust načrtujejo tako, da lahko pridejo na Ljubljanski grad. Nekateri prosijo svoje starše, naj popazijo njihove majhne otroke vsaj na dan Panča, potem pa jih celo leto ne prosijo več za nobeno uslugo. Veliko jih je, ki imajo Panč že v koledarju in se veselijo tistih nekaj dni festivala. Imamo tudi gospo, ki čisto vsako leto pokliče in vpraša, kdaj bo znan program, ker ne zna ne angleško ne srbohrvaško, zato mora ujeti tiste dni, ko nastopajo slovenski komiki. En kup ljudi karte kupi celo leto vnaprej, še preden je o Panču sploh karkoli znanega. Takrat res vidiš, da smo ljudem nekaj dali, da nekateri dihajo z nami. Res smo steber stand-upa v Sloveniji. Čeprav imamo pri nas veliko velikih stvari, kot je turneja Janezi ali pa solo šovi, kakršne ima Perica Jerković, ki trikrat razproda Cankarjev dom. To je po številu obiskovalcev v bistvu večja stvar. Ampak hkrati ljudje rečejo, da je Panč tista stvar, h kateri se vedno znova vračajo. Mi pa vsako leto predstavimo nova imena, potencialne bodoče zvezde.
Smo naredili tudi zimsko različico, ker so obiskovalci izrazili željo in rekli, da jim je Panč enkrat na leto premalo. Naredili smo manjšo različico, ki je trajala dva dni in je potekala v nekoliko manjših prostorih. Enkrat v Cankarjevem domu, dvakrat v Kino Šiška in tudi v Festivalni dvorani. Nekaj let smo to počeli, ampak to preprosto ni bilo to. Sploh pa bi se danes zimska različica preveč prekrivala z drugimi dogodki tega tipa. Panč je res nekaj posebnega, tega ne moreš ponoviti v nobeni drugi različici. Tistim, ki ga pogrešajo pozimi, skušamo to nadomestiti z valentinovim stand-upom. Ampak Panč je pač Panč. To mora biti na Gradu, pod zvezdami in poleti. Ustvarili smo res posebno energijo in vzdušje. Ljudje radi pridejo, še raje pa se vračajo. Pohvalimo se lahko celo s tem, da se je na Panču 'rodil' otrok, ker je enkrat ena obiskovalka prišla na Grad že zelo visoko noseča in se je porod sprožil med festivalom.
Celo leto se po malem odločam in vsako leto si rečem: 'Drugo leto bom pa prej poklical ljudi.' Ampak ravno zato ne kličem prej, ker komiki skozi leto pripravljajo nove stvari in potem maja vedo, ali so pripravljeni na Panč ali ne. Tudi meni je maja približno jasno, ali so pripravljeni. Zato se glavni booking dogaja maja. Z nekaterimi komiki se skušam dogovoriti že prej. Tujce sem letos recimo rezerviral precej prej, saj sem si to vedno puščal za konec in je bila to vedno težava. (smeh)
Imamo pet angleško govorečih in pet komikov z območja nekdanje Jugoslavije, zato je nabor manjši. Včasih jih bookiram tudi leto dni vnaprej. Praviloma imam program postavljen sredi maja. Letos pa že zdaj razmišljam o 20. Panču, ki bo prihodnje leto. Dvajseta izvedba bo morala biti najboljša. Zato sem nekaterim, ki sem jih želel imeti že letos, pa so rekli, da še niso pripravljeni, predlagal, naj si rezervirajo termin v avgustu prihodnje leto. Eden takšnih je recimo Ranko Babić. Ni še nič dokončno potrjeno, je pa dobro, da jim vsaj malo namignem. Že nekaj časa bi rad imel tudi Đurota. O tem se pogovarjamo že dlje časa, a je v tem obdobju vedno na dopustu. Še en, ki si ga res želim, je Gojko Ajkula oziroma Goran Hrvaćanin. To so imena, ki si jih res želim. Tudi oni simpatizirajo s festivalom, imajo pa morda določene zadržke. Niso najbolj klasični stand-up komiki in so pogosto bolj znani od marsikaterega drugega komika, saj veljajo za velike komične zvezde. Mislim, Đuro je zame bog komedije. On bo dvakrat premislil, preden pride. Pritisk je pri njih drugačen. Panč je velika stvar, ni pa to solo nastop enega izvajalca, zato se morda kdo boji, da ga bo kdo drug zasenčil. Na 20. obletnico jih bom dobil pa če jih zvlečem! (smeh)
Po mojem zelo kmalu po tem, ko se je prvič pojavila ideja, da bi tudi v Sloveniji lahko delali stand-up. Perica Jerković me je poklical, ker sem bil takrat menedžer Slona in Sadeža, mislim pa, da takrat tudi Magnifica. Vsi trije so bili na neki način komični liki, zato mi je Perica rekel, da bi moral biti njegov menedžer, ker 'štekam komedijo'. Meni pa ni bilo nič jasno, saj sem bil prepričan, da stand-up komedija pri nas ne bo zaživela. Dogovorila sva se, da zaženemo Komikaze, prvo stand-up ekipo v Sloveniji. Pred tem sem se ukvarjal tudi z impro gledališčem, tako da to zame ni bilo nekaj povsem novega. Že nekaj let prej sem v Kanadi obiskoval stand-up delavnice, ne da bi vedel, da mi bo to znanje nekoč prišlo prav. Še danes, ko vodim stand-up delavnice, delam po principih, po katerih so učili mene v Kanadi.
Težko je reči, kdaj sem zares pomislil, da bo iz tega nastalo nekaj velikega. Morda takrat, ko se je ekipa Komikaz povečala in je Tin Vodopivec prišel z idejo, da Ljubljana nima festivala komedije, čeprav ga imajo vsa večja mesta. Idejo smo takoj zagrabili in ko je Panč prvič uspel, sem si rekel: 'Okej, to je to.' Do takrat je bil stand-up zame predvsem hobi, potem pa je postal uspešen posel. Če pomislim, bi rekel, da sem prvič zares verjel v to prav po uspehu Panča.
To je trajalo kar nekaj let. Ko gledam nazaj, smo bili že od začetka obsojeni na to, da nas primerjajo z velikimi komiki, ki so jih ljudje takrat spremljali na YouTubu. Kolikokrat smo slišali: 'Meni Slovenci pač niso smešni.' Pa sem si mislil: Okej. Ti gledaš tuje komike, ki nastopajo že 50 let in to njihove najboljše posnetke. Nimaš pa pojma, kako so začeli. Če pogledam nazaj, tudi mi na začetku nismo bili smešni. Res je, da so eni morda po naravi malo bolj duhoviti od drugih, ampak vsi moramo delati. Ne obstaja, da samo prideš na oder in si smešen. Danes, ko se ozrem nazaj, se zavedam, da smo bili morda zaradi nekaterih izjav in kritik malo užaljeni. Brez potrebe. V resnici so bile mnoge kritike upravičene in prav takšni komentarji so nas naredili boljše. Trajalo pa je kar nekaj časa, da so nas ljudje sprejeli. Malo so nas primerjali s tujimi komiki, malo z drugimi oblikami komedije. Dolgo časa so ljudje mešali impro in stand-up. Danes je povsem drugače, danes ju zavestno prepletamo. Takrat pa smo ju želeli jasno ločevati.
Velika sreča zame in za vse, ki so takrat delali z mano, je bila tudi to, da sem si z bendi, ki sem jih zastopal, ustvaril dobro mrežo ljudi po Sloveniji, ki so mi zaupali. To so bili denimo festivali, ki so mi zaupali pripravo dnevnih programov. Rock Otočec je bil med prvimi, ki je vključil stand-up, pa Zmaj 'ma mlade, Šengenfest, pozneje tudi mladinski centri in študentske organizacije. Treba je bilo verjeti in kar nekaj nas je bilo, ki smo verjeli. Za razliko od Hrvatov, ki so začeli pred nami, ali Srbov, ki so začeli za nami, mi nikoli nismo bili skregani med seboj. Čeprav je bilo hkrati več žarišč, kjer se je stand-up razvijal, od Maribora do Kranja, v Ljubljani Komikaze, posebej pa še Vid Valič, si nihče ni nagajal in nihče nikogar ni javno kritiziral. Sodelovali smo in si med seboj pomagali.
Na delavnicah vsem, ki pridejo, vedno povem, da nikogar ne morem naučiti biti smešen. Lahko pa ga naučim obrti stand-up komedije. Na koncu gre za obrtniško znanje. Kako se to počne? Eno je biti smešen, drugo pa biti smešen na odru. Eno je biti zabaven na pijači s prijatelji, nekaj povsem drugega pa nastopati pred občinstvom. To je res obrt. Vedno moraš biti malo na preži. Spremljati moraš, kaj se dogaja v družbi in politiki, biti moraš aktualen. Do neke mere moraš biti tudi družbenokritičen. Predvsem pa moraš razumeti, kaj je ljudem v določenem trenutku sploh smešno. To se s časom spreminja. Ne toliko tematike. Odnosi med moškimi in ženskami bodo ljudem verjetno vedno smešni. Se pa spreminja način, kako o njih govorimo. Če si pred desetimi leti povedal kakšno šalo o gejih, se je ljudem zdela smešna predvsem zato, ker je bila tema tabu. Danes je lahko enaka šala prej žaljiva kot smešna, ker se je svet spremenil in so ljudje veliko bolj odprti glede spolne usmerjenosti. Bolj smešen postaneš predvsem z delom. S pripravami, z vajo in, seveda, z čim več nastopi.
Ne moreš biti dober stand-up komik, če si popolnoma politično korekten, moraš pa znati postaviti mejo. Pri črnem humorju je recimo zelo tanka meja med smešnim in žaljivim. Žaljivosti nikoli nisem sprejemal, čeprav sem tudi sam kdaj rekel kaj, s čimer sem koga užalil. Vem, da se je zgodilo, ker sem dobil odziv ali pa je tako reagiralo občinstvo. Se zgodi. Potem pa skušaš to popraviti. Boljši postaneš, ko znaš takšne stvari prepoznati in ko znaš občinstvo pripraviti na to, da boš povedal nekaj bolj na robu, nekaj, kar je zanje morda še vedno tabu. Prav tako moraš znati prepoznati trenutek, ko veš, da danes takšna šala preprosto ne bo delovala. Če z njo siliš kot svinja v buče, ne narediš nič dobrega.
Mladi morajo danes početi veliko več stvari. Skrbeti morajo za svojo prepoznavnost na vseh teh kanalih, snemati svoje nastope in potem pripravljati izseke, ki povedo ravno toliko, da ljudje vidijo, da so smešni, ne izdajo pa preveč samega nastopa. To je za nas, ki smo stara šola, malo bavbav. Po drugi strani pa nekaterim to zelo pomaga. Letos bo na Panču recimo tudi Jure Jamnik, komik, ki je kar nekaj časa poskušal uspeti, pa mu nikakor ni steklo. Potem pa se je zgodil Instagram. Danes ga vsi spremljajo, se mu smejijo in prepričan sem, da bo prav zaradi njega prišlo veliko ljudi. Ker ima tudi odrske izkušnje, me prav nič ne skrbi, da ne bi bilo vse v redu. Sta pa še dva, ki ju spremljam na Instagramu in se mi zdita res smešna, vendar si ju na oder Panča še ne bi upal postaviti. Morda ju bom najprej povabil na kakšen open mic.
Jamnik, ki sem ga prej omenil, je začel kot improvizator. Veliko je nastopal tudi kot stand-up komik, vendar se mu dolgo ni izšlo. Potem je skupaj z Markom Đamastagičem ustvaril duet in lani sta na Panču nastopila s kombinacijo stand-upa in kitare. Res je odlično izpadlo. Pravi preboj pa mu je uspel šele z družbenimi omrežji. Na Panču bo tudi Miha Brajnik, improvizator iz prvih let Impro lige. Razvil se je v televizijskega voditelja, kot stand-up komika pa ga do nedavnega sploh nisem poznal. Potem sva se pred kratkim srečala na nastopu v Kliničnem centru. Navdušil me je in hitro sva se dogovorila za sodelovanje. Zala pa me je navdušila v predstavi We Will Rakija, kjer nastopa skupaj z očetom Đurotom. Priznam, šel sem z nekaj predsodki. Mislil sem si: kaj mi lahko pokaže hči dveh komikov? Potem pa sem jo videl na odru in pričakoval, da bo ostala v Đurovi senci. Pa ni bilo tako. Dejansko je bila odlična, morda celo boljša od Đurota. Kasneje sem izvedel še, da je avtorica predstave in tudi številnih Đurovih šal, kar me je res navdušilo. Potem je beseda dala besedo in zdaj bo nastopila na Panču. Mislim, da bo to res zelo dobro. Zala je sicer zelo nežna. Ne plaha, ampak nežna. Če bo to nežnost znala na odru presekati v pravem trenutku, jo bodo ljudje zagotovo sprejeli. Me pa ne skrbi, ker je zanjo to še precej nova izkušnja.
Tujci so zelo navdušeni, predvsem angleško govoreči, ker jim tukaj ponudimo takšno obravnavo, kot je skoraj nikjer drugje na svetu ne doživijo. To mi je bilo vedno zelo pomembno. Še posebej v letih, ko je bila zraven tudi Maja Monrue, je bil to res cel paket. Od tega, da dobijo toplo dobrodošlico po elektronski pošti, do tega, da skrbimo zanje od prvega trenutka, ko pridejo k nam, pa vse do trenutka, ko jih pospremimo na letalo. Zame je pomembno, da je catering takšen, kot mora biti, da imajo dovolj pijače, da se držimo dogovorjene časovnice, da bivajo v dobrem hotelu in ne v nekem hostlu. Tudi v hotelu poskrbimo, da z njimi ravnajo kot z velikimi zvezdami. Pokažemo jim Ljubljano, na koncu pa nastopajo na grajskem dvorišču. Eden od njih je lani rekel, da se počuti, kot da je prišel v Igro prestolov (Game of Thrones).
Že več let se pogovarjamo o tem, da bi imel Panč poleg zabavne plati tudi neko izobraževalno komponento. Ta bi bila bolj namenjena komikom, pa tudi občinstvu, ki se morda spogleduje s komedijo, ne nujno samo s stand-upom. Extra Panč bo potekal v času Panča, a čez dan, ne zvečer. Letos se je po naključju poklopilo, da je John v Evropi in da imamo z njim neposreden stik. Zakaj ravno on? S televizij sem dobil povratne informacije, da ima veliko ljudi dobre ideje za humoristične serije, vendar jih ne znajo predstaviti producentom. Prav tako jih ne znajo razviti na način, da bi že pred snemanjem prve epizode vedeli, ali bo stvar delovala. John je človek, ki zna v takšnih dvodnevnih intenzivnih delavnicah nekoga, ki ima idejo, naučiti, kako jo pravilno predstaviti producentom in jo razviti v nekaj, kar ima potencial.
Panč se zame ne konča 25. avgusta. Zame se konča kakšen teden kasneje, ker je treba počakati na vse račune in jih poravnati. Zelo rad vse plačam takoj, ker ne bi rad na kaj pozabil. Tisti teden si vzamem za urejanje vseh stvari. Potem pa si vzamem nekaj časa zase. Pred korono sem vedno šel za en mesec v Indonezijo, ker imam tam nekaj stvari. V glavnem si privoščim kakšno potovanje. (smeh) Odklop je pomemben. Ko pa se vrnem, že začnem razmišljati o novem Panču.
