FOTO: arhiv organizatorja
Sergej Ćetković že 26 let stopa po glasbeni poti, ki jo je od začetka gradil brez bližnjic in velikih pričakovanj čez noč. Danes, ko pogleda na več kot četrt stoletja ustvarjanja, razprodanih koncertov, številnih pesmi in neštetih srečanj z občinstvom, pravi, da je bila potrpežljivost ena njegovih največjih zaveznic. V pogovoru je povedal več o svojih začetkih, glasbi, družini, vplivu Oliverja Dragojevića in Tonyja Cetinskega, umetni inteligenci ter posebni povezanosti z občinstvom. In seveda o tem, kaj pripravlja za novo srečanje s slovenskim občinstvom v Cvetličarni.
Spomnim se skoraj vsake podrobnosti in začetkov se vedno spominjam s posebnimi čustvi. To so bili povsem drugačni časi. Bil sem mlad, brez izkušenj, negotov, a s trdno vero vase in v svojo glasbo. Vedel sem, da je to moja edina pot. Prvi koraki so bili, tako kot pri večini, nekoliko nerodni, vendar so pesmi in odziv občinstva poskrbeli, da je vse steklo po svoje. 26 let pozneje sem srečen in izpolnjen na vseh področjih svoje kariere.
Seveda in vedno jih izvajam s posebnimi čustvi. Moj način ustvarjanja pesmi se do danes ni spremenil, le leta, izkušnje in življenje so poskrbeli, da sem se nadgrajeval, rasel kot avtor, se naučil popolnoma osvoboditi vsa svoja čustva in še marsičesa. Ko pa slišim ali pojem pesmi Zar je kraj, Prsten na sto in Pogledi u tami, jih občutim veliko močneje, kot sem jih takrat, ko so nastale, in spoznam, da se je ta današnja zrelost nekako dogajala že takrat, ko zanjo še nisem bil dovolj star.
Vsekakor težja, vendar boljša in edina prava, kot sem povedal prej. Potrebno je bilo veliko potrpežljivosti, čakanja, včasih tudi občutka, da si obstal na enem mestu. Mislim, da sta me moj značaj in potrpežljivost, ki sem ju podedoval po očetu, obvarovala pred številnimi skušnjavami. Danes razumem, da je moralo biti tako. Nikoli si nisem želel uspeha čez noč ali uspeha za eno poletje. Nekako se mi ni zdelo normalno, da bi brez dela in truda pričakoval kakršen koli uspeh. Želel sem obstati na sceni. Vedel sem, da bo prišel moj trenutek, do takrat pa sem se moral spoprijeti tudi s skušnjavami, negotovostjo in številnimi drugimi stvarmi. Ni bilo lahko, vendar je bilo vredno. Teh 26 let govori v prid temu.
Vedno je drugače. Včasih se zgodi v trenutku: med vožnjo, sprehodom, poslušanjem kakšne zgodbe, gledanjem filma ali razmišljanjem o nečem povsem drugem. Točno začutim, da prihaja ta trenutek navdiha. To je posebno stanje, ko spoznaš, da ima nebo zate sporočilo, ki ga moraš posredovati naprej.
Zgodi se tudi, da tedne stojim pred praznim papirjem, kot bi rekli, in se nič ne zgodi, potem pa naenkrat pride skoraj cela pesem. Prav to je tisto, zaradi česar je to delo, ko govorimo o pisanju, najlepše in najbolj vznemirljivo.
Še vedno tako mislim. Ti prvi stiki in prvo predstavljanje so zame vedno izziv, zato sem pripravljen dati vse od sebe, da pokažem, da čas, ki so mi ga namenili, ni bil zaman.
Obožujem prostore, kot je Cankarjev dom, tam sem preprosto na svojem. Sproščeno in intimno. To je prostor, v katerem se najbolje počutimo tako moje občinstvo kot moja glasba in jaz. To je bil večer čustev in smeha, občinstvo pa nas je na koncu nagradilo s klicem za dva bisa in velikim aplavzom.
Zelo pomembna sta mi bližina in stik z občinstvom. Brez tega si nekako ne bi mogel predstavljati nobenega svojega koncerta. Občinstvu želim pokazati, da smo tudi mi na tej drugi strani ljudje iz mesa in krvi. Čustveni in ranljivi ljudje … Izmenjava čustev z ljudmi, ki so prišli, da vas poslušajo, je neprecenljiva. Pogledi, stiski rok, objemi, skupno petje, številne anekdote, nasmehi, solze … Z vsakega koncerta odnesem poln kovček spominov in to je ena najlepših stvari pri tem poklicu.
Iz mojega pogleda, brez besed, prebere vse. Toliko let sva skupaj, da začuti vse, kar čutim tudi jaz, brez vprašanj, besed … Kristina je moje sidro in moje jadro v življenju in karieri, moja opora. Brez nje ne bi bil to, kar sem, in ne bi bil tukaj, kjer sem. Njena vera vame je moj pogon, tako zasebno kot poslovno.
Vedno mi je pomembno slišati njuno mnenje, ko končam kakšno pesem. Onidve sta prvi filter, preden jo spustimo v javnost. Iskreno, čisto in brez olepševanja. Nisem brezkompromisen, nezmotljiv človek, ki ne prenese kritike, toda če sem o nečem globoko prepričan, da je dobro, pa naj bo to samo ena beseda v pesmi, ostanem pri svojem. Navsezadnje je to na nek način moje vesolje.
Tako je. Oliver je bil od samega začetka moj vzor in moja smer. Veliko sem se najprej naučil iz njegovega življenja in kariere, prav tako pa ogromno iz njegove glasbe in izjemnega petja. Po drugi strani so me na samem začetku in pri promociji v regiji podprli številni kolegi, ki so bili takrat že velike zvezde. Eden od njih je bil tudi Tony, ki se mu zahvaljujem za podporo in svojo prvo promocijo v Zagrebu.
Veliko stvari je ušlo izpod nadzora in seveda smo ljudje po naravi nagnjeni k temu, da vse zlorabimo in uničimo. Umetna inteligenca vse bolj prevzema primat tudi v glasbi in to je zastrašujoče. Vendar menim, da ne glede na kakovost zvoka, ki ga prepoznajo ušesa, tistega nečesa, kar je dano samo nam, nobena umetna inteligenca ne bo mogla posnemati. Duše! Verjamem, da nič ne more nadomestiti človeškega čustva, glasu, duše, ustvarjalnosti in celo te nepopolnosti, ki je v tej različici ni.
Rekel bi si: 'Hej, počasi, potrpežljivo in s čim več samozavesti … Vse pride na svoje mesto, le želeti si moraš in verjeti.'
Nepozabno noč, polno dobre glasbe, repertoarja, ki smo ga gradili 26 let, odlične energije in iskrenih čustev.
