FOTO: Rok Breznik
Trideset let glasbe, ljubezni ter vzponov in padcev. Trideset let Flirrta, ki je preživel obdobja, ko se je zdelo, da je skupina skoraj izginila z glasbene scene, in se nato vrnila močnejša kot kadarkoli prej. Danes njihove pesmi prepevajo generacije, od tistih, ki so ob njih odraščali, do mladih, ki jih odkrivajo na novo. In prav zato bo koncert v Stožicah 27. novembra 2027 več kot le praznovanje obletnice. Rok Lunaček ga vidi kot poklon vsem ljudem, ki so skozi leta postali del njihove zgodbe.
Frontman Flirrta v pogovoru iskreno govori o začetkih, letih, ko skupina kljub ustvarjanju ni našla poti do širšega občinstva, o tem, zakaj so njihovi oboževalci zanj pravzaprav del benda, in o trenutkih, ko so njihove pesmi spremljale ljudi tudi skozi najtežje življenjske preizkušnje. Govori tudi o ljubezni, ki ostaja njegov največji vir navdiha, o sreči, ki jo danes razume drugače kot v mladosti, ter o novem albumu, za katerega pravi, da bo morda najboljši v karieri. In seveda o koncertu v Stožicah, kjer želi skupaj s tisoči ljudi za dve uri pozabiti na skrbi in se prepustiti trenutku.
Rad se spominjam začetkov. Brez mladostne norosti, ne bi bilo tega, kar počnemo danes. In vse napake, vse tisto, česar nismo razumeli, danes odzvanja v glasbi in na nastopih. Nekakšna nepopolna popolnost nas je gnala takrat. Nezavedna. Iskrena. Momenti z glavo skozi zid. Tisti simpatični.
Mislim, da sploh ni pravo vprašanje kaj je težje; ampak kaj je lepše oz. kaj nekomu bolj paše na karakter. Skozi čas se je izkazalo, da sam potrebujem dozo obojega. Manjši koncertni prostori so zahtevnejši v čustvenem aspektu, ker zreš ljudem direktno v oči, ni velikega odra ali mase luči, za katerimi bi se skrival. Lep, a nenavaden občutek je, ko pogledaš v oči nekoga in vidiš, da se mu oči zaiskrijo od sreče ali žalosti. Po drugi strani pa je izjemno lep, skoraj nadživljenjski občutek, ko večtisoč glava množica zapoje refren pesmi, ki si jo napisal nekje doma, v sobi, sam, na povprečen dan. Oboje je izjemno. Da se ljudje povežejo skozi nek verz z nekom, ki ga v resnici sploh ne poznajo, je trenutek, ko se zaveš, da je glasba mnogo več kot si sam. Mi smo le posredniki, ki smo pač odprli tak kanal, ki se mu reče navdih.
Iskreno? Ne. V najbolj norih sanjah si nisem mislil, da bomo napovedali Stožice. Flirrt je bil bend, ki je še kakšnih 6-7 let nazaj skoraj zapustil glasbeno sceno. Potem pa se je zgodilo nekaj izjemnih trenutkov, ki jih bom pomnil za vedno. In vsi so fundamentalno pomembni, da smo tukaj, kjer smo.
Uf. Mislim, da imamo premalo vrstic in premalo časa za opisat to pot. Na kratko lahko rečem le to, kar smo velikokrat povedali na koncertih. Večji del svoje poti smo se spotikali. Velikokrat bili na dnu. Velikokrat smo se jokali. Šli narazen. Pa spet delali. Pa spet skoraj obupali. No, in vseeno smo tukaj. Brcami, pišemo, snemamo, osrečujemo ljudi. Nešteto je namreč lepih trenutkov, predvsem pa pomnimo ljudi, našo Flirrt družino, ki je z nami na tej poti, eni ljudje so z nami od samega začetka, nekateri, sploh nove generacije, so nas vzljubile kasneje, ampak nič manj močno. Ampak eno drži. Flirrt muzika bo živela onkraj časa, ko mene in Flirrta že dolgo več ne bo. In morda bo čez leta nekdo zavrtel Punco v belem in se na novo zaljubil v njo. In to slednje, no, to pa nekaj šteje.
Vse in še več. To je tisto, kar nam in meni daje smisel. Zgodbe ljudi. To nas povezuje in dela za vedno objete skozi verze. Ko vidiš triletnega otroka, kako v objemu mame poje verze pesmi, ki je obstajala desetletja pred tem malim sončkom. Priljubljenost pride in gre. Trendi se menjajo. Ljubezen pa ostane. In ko se ozrem nazaj, vidim nasmejane obraze, ki odidejo domov srečni. In košček te sreče tudi Flirrt vedno vzamemo s sabo domov. Vse te obraze, ki so nam toliko dali na koncertni večer. Vsakič, ko pridem domov s koncerta in se uležem v posteljo se zavem, da smo vsi skupaj, za ceno ene koncertne vstopnice, za vedno povezani in da te vezi pravzaprav ni mogoče pretrgati. Izjemno lep občutek, ki te zares navda z zdavedanjem, da je življenje lepo in da smo vsi enako pod tem svobodnim soncem.
Nešteto jih je. Vse so izjemne. Vse so unikatne.
Pravzaprav gre slednje v obe smeri. Meni so fani stali ob strani v najtežjih trenutkih. Ko mi je umrl oče smo skupaj jokali. Jaz na odru, naši fani pod odrom. In tako kot oni nekoga prebolevajo na našem koncertu, smo enako počeli mi. Ni za hec, ko rečemo, da naši fani niso fani, ampak so del benda.
Eno dekle na Štajerskem je izgubilo mamo dan pred našim koncertom. Ker sta skupaj z mamo redno hodili na naše koncerte, se je dekle navkljub bolečini vseeno odločilo prit na Flirrt koncert. Po koncertu je prišla do mene, povedala mi je, kaj je doživela in objela sva se brez besed. Jokala je ona, jokal sem jaz.
Ljudje povezujejo zatišje z neaktivnostjo. Pa ni tako. Morda najbolj plodno obdobje Flirrta, tam nekje od 2009 do 2017 smo bili samo (na žalost) neuspešni. Zatišja pa ni bilo. Samo popularnost nas je malo zaobšla.
Kot rečeno. Na odrih smo bili. Samo na mnogo manj odmevnih odrih smo stali in z mnogo manj poslušalci pod odrom. Ampak z enako mero ljubezni.
Če odgovorim, da so to besedila, glasba, pesmi torej, mislim, da ne bom falil. Nismo bend trenda. Smo pa ultimativno, včasih celo preveč, iskreni. Morda se bere kot floskula, ampak tako je. Bolj pametnega odgovora nimam. Naši koncerti so ultimativno neposredni.
Mir ni povezan s ''povprečnostjo''. Mir je povezan z notranjim zadovoljstvom. Tega imam(o) danes več kot v mladosti. Morda bi raje uporabil besedo sreča. Zase lahko povem, da sem našel srečo skozi ljubezen mojega življenja. Najbrž je temu sledil tudi mir. Mir in sreča sta brat in sestra. Muzika samo sledi temu. Oziroma navdih. In vse to se nasluti v pesmih. Lažje je namreč pisat o žalosti skozi srečo kot obrazno. V mladosti so mi veliki avtorji vedno govorili: ''Za navdih potrebuješ kanček zlomljenega srce.'' No, danes vem, da temu ni tako. Sreča zna napisat pesem o vseh segmentih življenja.
Njihova interpretacija je pravilna. Moja ni bila. Preveč ozko sem jo razumel v mladosti. Danes vem, da imajo fani prav, da je to ljubezenska himna. Da bi razumeli ljubezen, moramo razumeti tudi manko le te.
Ni mi žal, ker sem bil vse življenje neposreden do svojih poslušalcev.
Živim v prepričanju, da najlepše pesmi napiše ljubezen. Punca v belem je srečna. Na ta račun ni nič manj lepa od Romeo in Julija. Kometa je srečna. In prav nič skregana z 'žalostno' Ona.
Ultimativno fundamentalni trenutki v življenju so seveda pomembni. Ni pa jih nešteto. Ko potegnemo črto, je življenje sestavljeno iz mikro momentov, ki pa jih je nešteto. In jaz sem vedno črpal navdih iz mikro momentov, ki tvorijo moj vsakdan. No, meni ta vsakdan pomeni, da se zbudim z ljubljeno osebo, da si namažem domač kruh z domačo marmelado in delam 'dolgočasne' stvari, ki jih počnem vsak dan. Da imam ob sebi tisto peščico ljudi, s katerimi se počutim Jaz. In tega ne bi zamenjal za noben tektonski premik, ki bo navdihnil moje ustvarjanje. Pisanje pesmi je samo majhen segment mojega življenja. In čeprav sem hvaležen bogu za talent, sem mu še mnogo bolj hvaležen, da sem živ in da lahko ljubim soljudi.
Ne vem. Velikokrat se vprašam, kaj je botrovalo k temu zapoznelemu ''uspehu''. Morda zgolj ni bila na pravem mestu ob pravem času. Zdaj pa je končno prišel njen čas?
Ko jo pojejo ljudje. Cifre so za marketing. Srčnost in ljubezen pa sta edini statistiki, ki ju pesem potrebuje.
Iskreno lahko povem, da sem potreboval skoraj 20 let, da sem pridobil samozavest in tudi znanje, da sem točno in zares vedel, kaj počnem kot avtor. Za Flirrt sem potreboval še kako leto več. Morda se sliši veliko, a tako je. Danes zares in točno vem, kaj čutim, ko ustvarjam. In zato tudi vem kako dober 'material' imamo v rokah Flirrt ob albumu, ki ga snemamo ta trenutek.
Mi se nismo kaj dosti spremenili čustveno. So se pa spremenili okoliščine. Utrip časa. Na kak način ljudje dostopajo do glasbe. Ampak fundamentalne stvari so ostale enake. Univerzalni jezik je še vedno ljubezen. Prijatelj je še vedno prijatelj in pečen domač kruh še vedno lepo zadiši. Prav zato na Flirrt koncertih ljudi spodbujamo, da uživajo v trenutku, da pozabijo na skrbi za 2 uri, da s objamejo in enostavno prepustijo momentu.
Pravzaprav je bil namen samo posneti Križanke. Morda dodat kakšno izjavo, da podkrepi, zakaj so nam Križanke toliko pomenile. No, potem pa se je zgodilo življenje in zdaj ima režiser Mark Pirc že skoraj tri leta posnetega materiala. Spontano se je vse skupaj zakotalilo. V katero smer? Boste pa kmalu videli.
Je. Par res osebnih trenutkov, ki se ne zgodijo vsak dan.
Presek 30 let Flirrta. Novi album, torej novo muziko, ki bo pričela kapljati že v začetku 2027. Oder, ki bo, uf, hud! Par gostov, ki so … Hja, hudi. Ampak ne glede na vso ultimativno produkcijo, pa bo v Stožicah največji poklon ljubezni, ki ga bomo skupaj z našimi fani Flirrtkoti doživeli enkrat v življenju na tak način. Pač, 30 let se zgodi enkrat in v Stožicah bodo vsi naši fani, ker vedo, koliko nam tole pomeni in koliko smo čakali, da se je vse zgodilo ravno prav in ravno prav narobe, da smo skupaj z njimi zdaj tukaj. Srečni.
Bo pa treba še pikico počakat, a ne? Do 27.11.2027 je še nekaj časa. Ampak obljubo bomo držali. Stožice Flirrt bo naš najboljši koncert v karieri.
