FOTO: Neovisuals
Luka Basi letos praznuje deset let glasbene kariere. Iz otroških sanj je nastala kariera, ki ga je popeljala na velike odre, na oder ljubljanskih Križank in zdaj še na jubilejni koncert v Taboru, hkrati pa tudi čez slovenske meje – njegovo glasbo poznajo in pojejo celo na Slovaškem in Češkem. Čeprav je že desetletje eden prepoznavnejših obrazov domače glasbene scene, pa ga Slovenci še vedno sprašujejo, zakaj poje predvsem v hrvaščini. Luka pravi, da odgovora ne skriva: poje v jeziku in glasbenem slogu, ki ga čuti. V iskrenem pogovoru je spregovoril tudi o tem, kako se je skozi leta Luka Basi prepletel z Matejem, o pritiskih in izgubi zasebnosti, družini, sinu Taiju, ki bo z njim nastopil na jubilejnem koncertu, ter o tem, zakaj Tabor zanj ni le koncert, ampak zgodba.
Če bi rekel 'To je to', bi mislili, da grem v penzijo že po desetih letih. (smeh) Ampak vseeno bom rekel, da je to pesem 'To je to', ker so otroške sanje postale resničnost. Ne samo, da sem lahko doživel leto ali dve tiste evforije, ampak imam še po desetih letih dejansko priložnost nastopati, ljudje radi prihajajo na koncerte in lahko rečem, da je to to. Da se ti uspe obdržati, je zame nekaj najlepšega. Da še vedno lahko delam nekaj, o čemer sem sanjal kot otrok.
Nisem si kaj preveč predstavljal, ampak sem živel iz dogodivščine v dogodivščino, iz koncerta v koncert. Tudi danes grem še vedno nekako po tej poti. Mnogo mojih prijateljev me vpraša, ali mi ni težko po desetih letih svojo pesem zapeti že 600-krat ali pa nastopati na nekem prizorišču že 100-krat … Vsaka dogodivščina ustvari neko čustvo in je vedno nek drugačen občutek. Lahko bi šest dni zaporedoma nastopal na isti lokaciji, pa bi bil vsak dan drugačen. Pevsko kariero sem pričakoval tako nekako, kot je. Res pa je, da nisem pričakoval, da bo izginilo zasebno življenje. To, da greš iz hiše, recimo, neurejen, pomeni, da boš jutri v novicah, da pustiš avto parkiran čez črto, postane problem. Zasebnosti dejansko ni in to je edini problem. In to se najbolj čuti, odkar sva dobila otroke. Žal za nas oddih v Termah Čatež na primer odpadejo, ker smo bili tam in sem po 40 minutah rekel, da gremo, ker sem se moral samo fotografirati. Saj je super in sem hvaležen, tudi nikoli še nisem rekel 'ne' slikanju, ampak ko si nekje na oddihu z družino, ti ne ostane nič časa za otroke. Zato zdaj hodimo bolj v Italijo in na Madžarsko. To je tisto, česar nisem pričakoval, da ti lahko kariera 'odvzame'.
Na začetku je bilo zanimivo že iz tega vidika, ker sva bila oba na televiziji. Ko smo gledali videospote, jima ni bilo jasno, zakaj sva midva na televiziji, od sošolca ati pa recimo ne. Pa smo se potem o tem pogovarjali. Potem je prišlo do tega, da sva se z Nastjo slikala z oboževalci in sta spraševala, zakaj se slikava, kako to, da naju vsi poznajo. To so take lušne stvari. So pa seveda na drugi strani tudi malo manj lušne stvari, ko te nekdo ne posluša in to prenaša na otroke in potem dobim vprašanje, ali mene pa ne poslušajo vsi. Pa seveda, da me ne. (smeh) Razložila sva, da je to najina služba in da tako, kot mora njun stric (Nastjin brat, op. a.) delati ponoči, imava midva malce drugačno službo.
Zelo sta se hitro navadila na našo realnost, je pa res, da se midva z njima zelo veliko pogovarjava. Kar je pa plus te kariere, je to, da sem vedno imel zjutraj čas, da sem ju lahko mirno, brez hitenja peljal v vrtec in v šolo. Nikoli nismo hiteli, nikoli ni bilo joka, stresa … Pozitivno je to, da se mi ni treba ob osmih zjutraj nujno nekje štempljati in pred tem doma noreti. Kar se tega tiče, se mi ljudje precej smilijo, ker je sistem takšen, da drugače pač ne gre. Glede tega pa sem zelo vesel, da sva lahko oba z njima preživela vse te trenutke.
Da bi si takrat več upal. Takrat je bil naval, evforija, kot se mi zdi, da je na začetku kariere vsakega novonastalega glasbenika, pesmi, tudi filma. In začneš pluti po tej evforiji. Svetoval bi si, naj ne sedim samo in čakam, kaj se bo zgodilo, in naj ne živim samo v tistem trenutku, ampak naj bom bolj pogumen pri kakšnih projektih. Da bi si upal narediti več koncertov po svoji meri. Da si recimo že na začetku kariere upaš sam zrisati oder. Jaz sem recimo kar se tega tiče totalen 'frik', ker si vedno vse sam zrišem in predam naprej, da mi tako pripravijo. To, da bi si upal že takrat bolj razvijati to linijo svojih koncertov oziroma organizacije.
Tu imam malo prednosti, ker prihajam iz, kot temu rad rečem, 'abrahamske sekcije'. Imel sem bend, s katerim smo igrali abrahame, poroke in to je bilo 15 ur dela dnevno. Vse smo sami postavili, od ozvočenja dalje. Bi rekel, da sem imel neko predznanje in v resnici me to tudi zelo veseli, tako da mislim, da bi šlo.
Na začetku se mi zdi, da je bil Luka Basi bolj alter ego, ker sem bil tudi toliko mlajši in ko si tako mlad, ne znaš še vsega tako hitro predelati. Nisi še čustveno in psihično na takšni ravni, da bi se znal z vsem skupaj soočiti, vse predelati ali se s tem soočiti, in te malo ponese ter imaš nek alter ego. Ko gledam nazaj, bi rekel, da je bil alter ego, zdaj pa se je Luka nekako lepo prepletel z Matejem. Ne ločim več razlike med enim ali drugim. Skozi vsa ta leta sem se naučil, kako to združiti, ker je sprememba imena malo strašljiva do neke mere (smeh) in je mogoče trajalo kar nekaj let, da sem spustil ta pritisk. Zdaj mi je vseeno, ali sem Luka, Matej ali Peter. Pomembno mi je, kakšen sem kot oseba in kakšen vtis pustim kot človek. Zato mi je tudi doma vseeno, ker otrok ne vzgajam kot Luka ali kot Matej, ampak jih vzgajam v najboljši veri in tako, kot z Nastjo misliva, da je prav. Tako da so se meje tega alter ega zagotovo malo zabrisale od začetka kariere.
Zdaj se s tem soočam veliko bolje kot prej. Me ne gane več tako, kot me je. Mi je pa žal zaradi ljudi. Vedno rečem, da je na drugi strani računalnika ali telefona, nekega komentarja, lahko človek, ki potrebuje pomoč. Nekdo, ki si tega ne želi, ampak enostavno ne zna drugače. Mogoče nima prijateljev, nima družine. Vsi imamo različne načine sproščanja frustracij: eni hodijo v fitnes, eni na boksanje, eni pa se usedejo in tipkajo te komentarje. Nič od tega si ne jemljem k srcu, ker vem, kakšen človek sem. Vem, da nisem izdajalec maternega jezika, kot je največkrat napisano. Komentarji me res več ne ganejo. Na začetku, ko so me, sem si vse jemal k srcu. A sem se moral na to privaditi, dobiti trdo kožo, ker sicer bi lahko že po pol leta rekel, da je to to, da se jaz tega ne grem več. Mislim pa, da se človek na drugi strani verjetno ne zaveda, kaj lahko njegov komentar naredi človeku, ki je na začetku poti. Takšni komentarji me bolj skrbijo pri mlajših in med vrstniki. Tudi tam je tega ogromno. Mi, ki smo velikokrat v centru pozornosti, smo tega vajeni, imamo trdo kožo. Za tiste, ki pa teh komentarjev niso vajeni, pa je lahko nevarno. Mislim, da bi se moralo na tem področju narediti malo več nadzora, malo več regulacije.
Če grem na trenutno stanje, je stres to, da imam pred sabo dva koncerta in sem še vedno malo bolan od prejšnjega tedna. Ampak ni hudega. Tudi načrtovanje koncerta je nek vsakdanji stres, ki se ga ne moreš znebiti, ampak je spet tisti pozitivni stres. Želiš si, da je čisto vsak, ki pride na tvoj koncert, zadovoljen. Je pa malo stresno tudi to, ko si enkrat na sceni 10 let, da imaš več kot 40 avtorskih pesmi in ne moreš vseh zapeti na koncertu. Vedno si bo nekdo želel neke pesmi, ki je na koncertu ne bo, ampak moraš vseeno poskrbeti, da bo tudi ta obiskovalec koncerta zadovoljen. To je en tak stres. Drugače pa predvsem to, da ni ustaljenega urnika. Pri nas je tako, da si urnika za en mesec naprej ne moreš narediti. To je stresno, sploh ker je tudi Nastja v istem poslu. Midva svoje dni načrtujeva ob osmih, pol devetih zvečer, ko otroka zaspita. In načrte lahko narediva le za kakšen dan ali dva. Mogoče je to tisti stres, da zelo težko kaj načrtuješ.
To mi pomeni največ. Ne da bi kogarkoli užalil, ampak tudi če pridejo vsi ameriški glasbeniki, tudi če pride Lady Gaga in se nauči pesmi 'Istrijanko, ružo moja', mi iskreno ne bi toliko pomenilo kot to, da bom na odru stal s Taijem. On tako uživa in je neverjeten. Eno leto igra kitaro in niti enkrat mu nisva rabila reči, da mora vaditi. Prej mu morava reči, naj si vzame pavzo. Res je nadarjen in tudi njegov učitelj Matevž je rekel, da še ni imel takega talenta, zato sem za Tabor Taiju dal eno zelo težko pesem. Pa me je učitelj Matevž vprašal, ali sem prepričan, ampak zdaj, ko sta že vadila, pravi, naj me ne skrbi, da bo šlo brez težav. Res se veselim.
Zelo hitro. Mislim, da že pri dveh letih. Že takrat je okoli nosil tiste kitare, ki niti strun nimajo. Pri štirih si je sam sestavil bobne iz lončkov in res ima občutek za ritem. Mogoče bi ga celo še na bobne vpisali, ker v tem res uživa.
Mislim, da jaz. (smeh) Na prvem nastopu, ki ga je imel z glasbeno šolo, ni niti enkrat pogledal gor. Drugič je pogledal gor oziroma proti občinstvu, zdaj pa s tem sploh nima težav. In sem mu povedal, da bo zdaj veliko več ljudi, da bo ja vedel, kaj ga čaka. Ko sem mu pokazal fotografijo polnega Taborja, je rekel samo: 'Aha, okej.' Vse se mu zdi zelo fajn.
On dobi res velike oči, ko je vesel. Ko sem mu povedal, da bo z mano na odru, je rekel samo: 'Kaj, a res? Okej!' (smeh) Že kot otrok ve, v čem je dober, in ve, da bo to speljal, da mu to leži. Na tem področju dobi veliko pohval in je res miren pred nastopom.
Ona je pa trenutno v fazi, ko pravi, da bo frizerka. Ima pa neverjeten občutek za glasbo, ravno letos začenja z urami klavirja. Nastja si je morala na telefon dati aplikacijo, ki je kot klavir, in tudi ko je Nastja izdala pesem 'Ljubi, ljubi', se je Tia sama naučila zaigrati refren na klavir. To in ples.
Bi lahko imeli že pol benda, ja! (smeh)
To me vpraša skoraj vsak človek, ki me prvič malce bolje spozna. Prvo vprašanje je, ali si Matej ali Luka. Drugo pa, zakaj ravno hrvaščina. Rekel bom, da imam kariero, ki traja že deset let, tudi zato, ker sem delal to, kar čutim. Če bi delal nekaj, česar ne čutim, ne bi šlo tako, kot je šlo. Vedno bom trdil, da v glasbi ni načrtovanja, če niso prisotna čustva. Ko gledam nasprotnike Jakova Jozinovića, češ da poje samo priredbe … Če pogledaš človeka, ko je na odru, on res neizmerno uživa. Pri njem gre vsaka pesem, vsaka nota skozi srce in to je to. Tudi če ljudje rečejo, da so stvari nameščene in da je za tem ne vem koliko denarja, čustev ne moreš zaigrati.
Sam sem od nekdaj poslušal hrvaško glasbo in od nekdaj mi je najljubša. Vedel sem, da bo to največji problem, ker mi že politično ne gremo s Hrvati čez. Pol Slovenije jih ne mara, pol jih obožuje. Enkrat sem enega gospoda samo potrepljal po ramenu in se je ob mojem odgovoru na vprašanje, zakaj ravno hrvaščina, samo nasmejal. Ko me je to vprašal, sem ga samo vprašal, kam hodi na morje. In ko je rekel Umag, sem ga samo potrepljal po ramenu in mu zaželel lep dopust na Hrvaškem. Se je samo smejal. To čutim in to obožujem in mislim, da moraš slediti temu, kar čutiš.
Ne, ker sem spoznal, da je treba ljudem v Sloveniji stvari povedati desetkrat. In zelo radi imajo, če se jim pove osebno. Sploh od začetka, ko je bil bolj prisoten alter ego, mi je veliko ljudi reklo, da sem zelo preprost. Ja, sem, ampak če bi bil pa čisto takšen, kot sem, preprost in ljudski, potem tudi ljudem ne bi bil zanimiv. Moraš imeti tudi malo distance, ker sicer potem nisi tako zanimiv ljudem. Nisem se naveličal teh vprašanj. Rad dobivam nove poslušalce in če to pomeni, da pojasnim, zakaj pojem v hrvaščini, je to najmanj, kar lahko naredim.
Tako! In še danes kdo napiše komentar, da me bo poslušal, ko bom imel kakšno slovensko pesem. Je pa zdaj že tako daleč prišlo, da se moji oboževalci kregajo pod komentarji, češ da saj imam pesmi v slovenščini. (smeh) Enkrat sem celo napisal komentar, naj se imajo radi, in jim prilepil povezavi do ene slovenske in ene hrvaške pesmi.
Moj glas enostavno zveni drugače v hrvaščini. To bi znal mogoče najbolje pojasniti Raay. Ampak tudi, ko smo snemali 'Skrito v raju' … To je bolj Toše Proeski melos, ni klasična slovenska glasba in tudi moj glas zazveni drugače. Jaz sem poskusil kakšno slovensko pesem peti, ampak zvenim, kot da sem star 15 let. Ne znam pojasniti. Mislim, da če tega ne bi čutil, tega ne bi počel. Mogoče midva ne bi tu sedela na intervjuju, če bi se odločil za slovenščino.
Iskreno, bil sem velik oboževalec Evrovizije. Tudi doma, ko sem bil mlajši, smo jo gledali družinsko. Res je, da zadnja leta gledam malo manj, ker je šel ta šov malce predaleč, malo preveč v ekstreme. Je pa to nekaj, kar bi šel z veseljem poskusit. Jaz sem že tako malo odbit in sem si rekel, da bi šel to poskusiti. Tudi ta Chicolo je isti kot sem jaz med svojimi prijatelji. V tej vlogi in v San Marinu sem zelo užival.
Sem se pa tudi zelo veliko naučil. Ker jaz prej nisem bil vajen televizijskih nastopov, ker v Sloveniji televizije za nastope ne kličejo ravno velikokrat ljudi, ki pojejo v hrvaščini. Tam sem se res veliko naučil in ne vem, ali sem že kdaj imel toliko koncentracije, kot sem je imel takrat v finalu. Vsak korak je bil načrtovan in tiste tri minute so bile tak fokus, kot ga še nisem imel. Na veselici, ko nastopam, je to nekaj povsem drugega, vse je bolj sproščeno. Tudi Tabor, recimo. Ja, še vedno so stvari načrtovane, ampak greš tolikokrat čez scenarij in koreografijo, vendar koncert v živo vedno zavije v neko svojo smer. Tu so bile tri minute koreografije, kjer je moral biti vsak korak točno tam in takrat, kot smo se dogovorili, sicer bi bilo vse narobe.
Brez problema pa povem, da to ni bil moj zadnji poskus za Evrovizijo. Ne rečem, ali bo to San Marino, Luksemburg ali Slovenija. To je neizpolnjena želja in lani je bila super priložnost, ker na Evrovizijo ne bi rabil iti z letalom, ker se bojim letenja. (smeh)
Ja. To je pa itak velika čast, da lahko predstavljaš svojo državo, in to je nekaj najlepšega. Sploh ne bi okleval. Takoj bi pristal in potrudil bi se maksimalno.
To je zgodba, ker je koncert tako zastavljen. Tudi Križanke so bile nekakšna pripoved. Glede na to, da gre v Taboru za 10. obletnico, se bomo glasbeno in čustveno sprehodili skozi teh 10 let. Vse skupaj bo imelo glavo in rep. Človek ne bo prišel zgolj na koncert, ampak na koncertno zgodbo, za katero upam, da si jo bodo zapomnili še vsaj 10 let.
Presenečenje mora biti. Ena stvar je, za katero vem, da bo in je v Taboru še ni bilo. To so mi potrdili, tako da sem si to uspel izboriti. (smeh) Več o presenečenjih ne bi govoril, predvsem pa sem rekel, da bodo tam dobili mene. Mogoče glasbeniki kdaj pozabimo, da ljudje pridejo tja, da vidijo nas. Da včasih damo preveč na šov, na goste in na produkcijo. V končni fazi, tudi če bi imeli samo mali oder in mojo kitaro, vem, da bi jih več kot polovica noro uživala. Tam bodo res dobili predvsem mene in glasbo, ki jo imajo radi.
Imam nek seznam načrtov, ki pa bodo tisti večer, 10. oktobra, po koncertu ostali nekje v ozadju, ker ko se bodo ugasnile luči v Taboru, je tako, da … Težko je ljudem, ki se s tem ne ukvarjajo, opisati ta čustva. Po takem koncertu se tudi zjokaš, ker je res tako lepo. To potem traja še nekaj časa, ker ti še pišejo, kako so uživali … Ko se bodo ugasnile luči, bo malo počitka, definitivno pa imam že kar za nekaj let naprej začrtane zadeve in ideje. Zanima me tudi kakšen večji koncert izven Slovenije. Veliko ljudi si me želi tudi na Hrvaškem, ampak sem si rekel, da ne bom hitel, da bom šel počasi. Celo koncert sem že imel na Slovaškem in na Češkem, tako da se širi ta baza ljudi. (smeh)
V bistvu je tako, da gor poslušajo veliko hrvaške glasbe. Oni so celo prevedli nekaj mojih pesmi, obstaja recimo slovaški 'Taksi', ampak jim je original najbolj všeč. Dejansko znajo vse pesmi, vsa besedila. Zdaj, ko sem bil na Slovaškem, je bilo neverjetno in tudi ta Češka bo super.
