Zgodba Eventima v Sloveniji je zgodba hitre rasti, vztrajnosti in ljudi, ki so verjeli v idejo še preden je trg razumel, kaj digitalna prodaja vstopnic sploh pomeni. Od majhne pisarne v Tivoliju, kjer sta bila na začetku le dva sodelavca, do vodilnega ponudnika prodaje vstopnic. Razvoj je bil intenziven, pogosto nepredvidljiv in tesno povezan z razvojem celotne industrije dogodkov.
Izvršna direktorica Eventima Slovenije Nicole Radermacher razkriva, kako je kot prva zaposlena soustvarjala začetke podjetja, ko je sama delala čisto vse: od vnosa dogodkov in prodaje do marketinga in računovodstva. Spregovorila je o časih, ko so se vstopnice prodajale skoraj izključno na fizičnih mestih, o prelomnih trenutkih, ki so utrdili zaupanje v digitalno prodajo, ter o tem, kako so se skozi leta spremenili tako dogodki kot obiskovalci.
Pojdiva na začetek: kako je Eventim sploh prišel v Slovenijo … Kako se je vse skupaj začelo?
Oktobra praznujemo 23 let obstoja Eventima v Sloveniji. Eventim Slovenija je nastal iz podružnice CTS Eventim v Avstriji. Sam sedež podjetja CTS Eventim Nemčija je v Bremnu in podružnica je v Avstriji. Potem pa je leta 2000 začela avstrijska podružnica iskati partnerje v Sloveniji, na Hrvaškem, na Madžarskem, v Srbiji, Bolgariji in Romuniji. Takrat so se povezovali z različnimi organizatorji. V tem času so se pogovarjali z organizatorjem, ki je delal na področju Hrvaške in Slovenije in jim je on takrat potem priporočil Jureta Pezdirca, takratnega direktorja. Z Juretom sva se poznala, se veliko pogovarjala in ravno takrat sem mu rekla, da iščem novo službo. Takrat sem delala v turizmu in mi je rekel, naj grem na razgovor in k sreči so na Eventimu iskali točno tak profil človeka. Tako da sem bila jaz prva zaposlena na Eventim Slovenija, pogodbo sem podpisala še pred direktorjem. (smeh)
Katere so bile ključne prelomnice v razvoju Eventima pri nas?
Ključna prelomnica v razvoju Eventima v Sloveniji je bila zagotovo ustanovitev slovenske podružnice ter predstavitev samega koncepta Eventima na našem trgu. Takrat je bilo treba najprej razložiti, kaj Eventim sploh je, saj spletna prodaja vstopnic še ni obstajala, prodaja pa je potekala predvsem prek fizičnih prodajnih mest. Vstopnice so se prodajale na posameznih točkah, kot so turistične agencije in specializirane trgovine, na primer Kompas, Hard Rock Shop, Cankarjev dom ter nekateri manjši CD shopi in zasebne agencije. Mnogi od teh partnerjev so bili hkrati tudi organizatorji dogodkov. Pomemben korak je bila tudi predstavitev digitalnih vstopnic, saj je bil CTS Eventim iz Nemčije prvo podjetje v Evropi, ki je začelo z njihovo izdajo. To novost smo predstavili organizatorjem in prodajnim partnerjem na dogodku v Hali Tivoli. Prva pogodba s prodajnim partnerjem v Sloveniji je bila sklenjena s Kompasom, prvi dogodek, ki smo ga ponudili v prodajo prek Eventima Slovenija, pa je bila Zlata lisica v Mariboru, v sodelovanju z ASK Branik Maribor. Takrat smo prodali 12 vstopnic.
In že od samega začetka je Eventim imel svojo spletno stran, kjer so lahko ljudje kupili vstopnice?
Eventim je že od začetka imel svojo spletno stran, kjer je bilo mogoče kupiti vstopnice, vendar je bila ta zelo osnovna, skoraj primitivna. Poleg tega ljudje takrat še niso bili vajeni spletnih nakupov, zato je bilo zaupanje v tak način prodaje precej nizko. Eden ključnih izzivov in hkrati prelomnic v razvoju je bil prav prepričati trg, da se bo digitalna prodaja vstopnic prijela. V Sloveniji je bilo veliko skepticizma, zato smo veliko časa namenili sestankom z organizatorji, mediji in medijskimi hišami. Med drugim smo oglaševali tudi v Deloskopu, takrat pomembni kulturni prilogi, kjer smo zakupili stran za promocijo prodaje vstopnic. Sprva smo delovali predvsem s t. i. kontingenti, organizatorji so nam dali omejeno število vstopnic, na primer tisoč, ki smo jih nato prodajali, odvisno od povpraševanja pa smo količine povečevali ali pa jih včasih sploh nismo razprodali. Pomembna prelomnica je bil tudi prvi koncert, ki je šel ekskluzivno v prodajo samo prek Eventima in njegovih prodajnih mest, koncert Halida Bešlića. Halid je verjel v nas, verjetno zaradi izkušenj iz tujine, ki jih je imel, predvsem iz Avstrije, kjer je bil tak način prodaje že uveljavljen. Na njegovo pobudo je bila prodaja v celoti zaupana Eventimu, koncert v Hali Tivoli leta 2004 pa smo razprodali. Dvorana je sprejela približno 6500 obiskovalcev. To je bil tudi zelo poseben trenutek, saj sem prvič stopila v dvorano, kjer so imeli vsi obiskovalci v rokah Eventimove vstopnice. Pomemben mejnik je bilo tudi leto 2005, ko smo začeli prve pogovore s Petrolom. Po tem sodelovanju je prodaja močno poskočila.
V bistvu je bila rast podjetja zelo hitra. 2003 ste začeli, 2004 je bil Halid in 2005 Petrol …
Hitro, ja. Organizatorji so počasi začeli dojemati, da imajo manj dela s tem, če dajo nam v prodajo, kot pa da razdelijo po prodajnih točkah po celi Sloveniji, potem preklicati vsakega, spraševati, koliko je prodal, potem pobrati vstopnice, pobrati plačilo. Tukaj pa so vse dobili v enem, združeno. In ravno zato je tudi nastal Eventim, ker je bil generalni direktor Eventima prej organizator dogodkov in je vedel, koliko dela je s tem.
Kako se spomniš sebe na začetku na Eventimu?
Na začetku nisem natančno vedela, kako bo vse skupaj potekalo, vedela sem le, da gre za prodajo vstopnic. Stvari pa so se zelo hitro razvile. V roku enega tedna so predstavniki z Dunaja prišli v Ljubljano, odprli smo majhno pisarno v Tivoliju, veliko komaj šest kvadratnih metrov, saj sva bila sprva samo dva. Najprej so me naučili, kako se dogodke vnaša v sistem, nato smo začeli z vnosi, predstavitvami in prvimi sestanki. V začetni fazi sem pravzaprav opravljala vse vloge. Navzven je morda delovalo, kot da smo veliko podjetje, v resnici pa smo bili zelo majhna ekipa, medtem ko so IT-podporo zagotavljali z Dunaja. Ko so me partnerji poklicali, sem pogosto kar po telefonu vnašala dogodke v sistem, jih sprostila v prodajo, obveščala prodajna mesta, saj se je takrat večina vstopnic prodala prek fizičnih lokacij, in jih hkrati objavila tudi na spletni strani. Če so želeli govoriti z marketingom, sem bila to jaz. Če jih je zanimalo računovodstvo po koncu dogodka, sem bila prav tako jaz. (smeh) Poleg vsega tega je bilo treba pogosto tudi osebno prodajati vstopnice na samih dogodkih, zvečer ali ob vikendih, nato pa se v ponedeljek znova vrniti v pisarno.
Kako pa je primerjava med analognim in digitalnim. Tu v pisarni v Tivoliju imamo še vedno prodajno mesto, kamor ljudje hodijo kupovati vstopnice. Koliko je digitalnih kart, koliko je fizičnih kart?
Fizičnih kart je približno med 3 in 5 odstotkov, odvisno od dogodka, vse ostalo pa je digitalno. Še vedno obstajajo določeni dogodki, pri katerih, tudi zaradi izvajalcev, ljudje raje zaupajo tisti fizični karti, ki jo držijo v roki, zato se ne odločijo za spletni nakup. Po covidu se je ta delež precej spremenil. Prej smo približno 70 odstotkov vstopnic prodali na fizičnih prodajnih mestih, 30 odstotkov pa preko spleta, zdaj pa se je to razmerje obrnilo. Pri spletni prodaji pa od teh nakupov le približno 3 do 5 odstotkov kupcev naroči, da jim karto pošljemo na dom.
Torej se zadeve tudi v tej panogi digitalizirajo in se vedno manj tiska …
Ja, res je, in to se je po koroni najbolj spremenilo. Vedno več je tudi digitalizacije. V tujini imajo nekateri nogometni klubi na primer že v navijaških šalih vgrajen čip, na katerem je naložena letna vstopnica. Ponekod uporabljajo celo branje zenic … Ni da ni.
Omenjala si, da si bila na začetku tudi na vseh dogodkih. Kako je bilo to takrat?
Včasih je veljalo, da so ljudje pričakovali, da bodo vstopnico lahko kupili tudi na samem dogodku. Pri tem moramo ločevati med glasbenimi dogodki oziroma koncerti ter športnimi dogodki. Za športne dogodke smo večino vstopnic – zagotovo okoli 90 odstotkov – prodali kar na licu mesta. Pogosto sploh nismo pričakovali tako velikega obiska. Organizirala sem študente, da so pomagali na blagajnah, in včasih je ena oseba v eni uri prodala tudi do 800 vstopnic – res je šlo zelo hitro. Spomnim se tudi, da denarja sploh nismo uspeli sproti zlagati, ampak smo imeli veliko škatlo, v katero smo ga metali, nato pa z njo odšli na banko. Dela je bilo veliko, a hkrati precej manj birokracije. Danes organizator brez različnih dovoljenj ne more izpeljati dogodka – od požarne varnosti do zadostnega števila varnostnikov. Takrat je bilo vse bolj ‘po domače’, tudi glede števila vstopnic. Obstajale so sicer omejitve, vendar niso bile tako stroge. Včasih sploh nismo natančno vedeli, koliko vstopnic je bilo prodanih, in če je bilo zanimanje veliko, smo jih preprosto dali še nekaj v prodajo. Zaradi tega se je kdaj zgodilo, da je bilo na dogodku preveč ljudi, saj so organizatorji prodajali vstopnice po različnih kanalih, nekaj so jih natisnili sami, nekaj dali v prodajo nam, in to je v dvorani povzročalo izzive, s katerimi sem se potem ukvarjala. Poleg tega je bilo treba po dogodku še poravnati obveznosti do izvajalcev, iti na banko in pripraviti obračune, kar je trajalo dolgo, saj je bilo treba prešteti veliko gotovine. Delo je bilo zelo naporno, sploh po celodnevnem tempu in številnih sestankih – včasih jih je bilo tudi med pet in deset na dan. Organizatorjev je bilo veliko in praktično vsak je lahko pripravljal dogodke, saj ni bilo toliko pravil in birokracije kot danes. Vzdušje je bilo zato zelo živahno, vendar nam ni bilo težko delati. Tudi ljudje so bili drugačni – morda prav zato, ker ni bilo toliko pravil in strahu pred napakami. Danes se obiskovalci pogosto pritožujejo, na primer nad ozvočenjem, medtem ko so prej prišli na dogodek predvsem uživat. Vsi so bili dobre volje in pritožb skoraj ni bilo, danes pa se včasih več ukvarjam z reklamacijami kot s samim delom.
Koliko časa si delala tako, da si bila ti stičiščna točka za vse: od vnosa dogodka, do prodaje, marketinga, računovodstva …
Dve leti nisem bila sploh na dopustu. Potem smo se dogovorili z enim študentom in sem ga naučila, kako se vnaša dogodke v sistem in sem nekako ocenila, da bom lahko šla za en teden na dopust. No, ko sem prišla nazaj, je ta študent vstal in rekel ‘Jaz grem, to ni za zdržati.’, ker je bilo toliko telefonskih klicev. (smeh) Vsi so bili navajeni mene dobiti. Potem sem pa konec leta 2005 zanosila. Delala sem do konca, do zadnjega dne. Lahko povem, da mi je direktor še zadnji dan prinesel prenosni računalnik, če lahko eno dvorano zrišem in mi ni več uspelo, sem šla rodit. (smeh) Potem, pred tem, pred bolniško, smo zaposlili dva človeka in dva študenta, tako da sem vse naučila, sem pa še kar, tudi med porodniško, delala poročila Avstrijcem, bilance, računovodske zadeve. Ampak ne v takem obsegu, bolj na tedenski ravni. Potem, ko je šel otrok v vrtec, sem pa spet nazaj skočila delati, ampak takrat je bilo že več ljudi in smo si lahko delo lepo razdelili.
Ali je bil kakšen izvajalec, ki si si ga ti osebno želela pripeljati na Eventim, da bi preko vas prodajal karte?
Ne, osebno ne, ker je vse potekalo zelo hitro. Sem pa si od nekdaj želela obiskati koncert Georgea Michaela, in to sem tudi uresničila, šla sem na njegov koncert v Zagreb. Žal mi je le, da nekaterih dogodkov nisem doživela v živo, vendar preprosto ne moreš iti na vse. Na začetku kariere sem imela še eno posebno izkušnjo. Pred koncerti sem pogosto sama hodila v dvorano preverjat sedežni red, predvsem kadar so v parterju postavljali stole. Štela sem vrste in sedeže ter preverjala morebitne poškodbe, da bi se izognili reklamacijam. Tako sem nekoč med štetjem stolov ujela tonsko vajo Marka Knopflerja. Povabil me je, naj se usedem v prvo vrsto, in mi zaigral eno skladbo samo zame. To mi je res ostalo v izjemno lepem spominu, takšne stvari doživiš le enkrat v življenju. Spomnim se tudi obiska Davida Copperfielda, ko sem prav tako pregledovala dvorano. Takrat so preizkušali trike, njegovi sodelavci pa so me ves čas lovili, da sem podpisovala pogodbe o nerazkrivanju, da ne bi videla vseh podrobnosti. (smeh)
Rekla si tudi, da se ukvarjaš s pritožbami, odzivi strank. Se spomniš v vseh teh letih kakšne nenavadne zahteve, pritožbe, kaj kar bi te prav začudilo?
Na začetku tega ni bilo veliko. Po koroni pa se je to precej spremenilo. Zdi se mi, da so stranke postale veliko bolj zahtevne. Pogosto imajo zelo visoka pričakovanja, marsikaj jih zmoti in včasih deluje, kot da nekateri celo iščejo način, kako bi dobili povračilo kupnine. Občutek imam, da se je to še okrepilo z dostopnostjo umetne inteligence, saj so pritožbe bolj formulirane, hkrati pa se ljudje manj osredotočijo na sam dogodek. Tudi pohval je danes bistveno manj, splošno vedenje kupcev pa se je precej spremenilo. Sama sicer ne vidim več vsega, saj imamo customer care v Celju, ki deluje kot filter, zato do mene pridejo predvsem zahtevnejši primeri, pogosto takšni, kjer so že vključene odvetniške družbe. Ena bolj presenetljivih stvari v vseh teh letih je bilo ponarejanje vstopnic. Danes je tega manj, predvsem zaradi skeniranja na vhodih, ki ga včasih ni bilo. Dvorane, kot so Stožice, so bile med prvimi z ustreznim sistemom, medtem ko drugje kontrole ni bilo, zato so ljudje to izkoriščali. Največji šok sem doživela, ko so me enkrat poklicali s carinske uprave in sem morala skupaj z direktorjem na Brnik. Odkrili so pošiljko več ton vstopničnega papirja, ki je bil skoraj identičen našemu, naročen na Kitajskem in tako kakovosten, da ga še sama ne bi prepoznala kot ponaredek. Kasneje smo bili precej uspešni pri odkrivanju preprodajalcev takšnih vstopnic, s časom in uvedbo skenerjev pa se je to področje precej umirilo.
Kaj te je Eventim v vseh teh letih nauči - tako poslovno, kot osebno?
Predvsem vztrajnosti. Trmasta sem sicer že po naravi, a skozi leta sem se naučila, da ne reagiram več impulzivno. Pred dvajsetimi leti me je hitro vse razburilo, danes pa si vzamem čas, premislim, včasih tudi prespim, preden odreagiram. Na podjetje sem tudi čustveno navezana, saj sem veliko vložila v to, da smo danes tam, kjer smo. Zato me kdaj stvari tudi bolj prizadenejo, kar morda kdo težje razume. Dobila sem že več ponudb drugih ticketing podjetij, vendar tega ne bi mogla zapustiti. Zame to ni le služba, ampak del življenja. Še vedno to delo opravljam z veseljem. Ponosna sem na to, kar smo zgradili, in tudi na ekipo. Z leti sem postala bolj samozavestna, k čemur veliko prispeva prav dejstvo, da imamo res sposobno in povezano ekipo. Mislim, da smo redki, ki se tako dobro razumemo. Timski duh je pri nas ključen in kdor tega nima, težko ostane.
Kot si povedala, imaš res veliko izkušenj. Kaj bi svetovala Nicole na začetku kariere?
Mislim, da mora vsak skozi vzpone in padce, saj te prav to nauči mirnejšega odzivanja in samozavesti. Iskreno, ne bi spremenila ničesar.
Kaj si želiš za prihodnost Eventima?
Da obstane najboljša izbira za organizatorje in kupce, za nakup vseh vrst vstopnic. Želim si, da bi ta nakup vstopnic povezali še z dodatnimi doživetji, s kakšno posebno ponudbo ali turizmom, da bi se še v to smer razvilo. Prihajam iz turizma in vedno imam to željo in vizijo, vendar to ni osnova, tako da ko bo osnova tekla, da bo to en tak dodatek, cukerček za zraven. Da še vedno ostane ekipa takšna, kot je, da delamo profesionalno, kakovostno in da dobimo še kakšen sistem, ki bo lajšal delo našim zaposlenim. Še kakšno orodje, ki bi pomagalo. Verjamem, da bo šlo vse vedno bolj v digitalizacijo pa vendar mislim, da na samih dogodkih ni možno zamenjati človeka z neko umetno inteligenco. Na dogodkih je toliko nepredvidljivih situacij, da tu mora biti človek.
