FOTO: osebni arhiv
Igor Vidmar je ena ključnih figur slovenske glasbene zgodovine. Je človek iz ozadja, ki je desetletja soustvarjal koncertno in alternativno sceno pri nas. Sam zase pravi, da ni “oče punka”, kot ga je v preteklosti označilo že veliko ljudi, temveč kvečjemu njegov boter, saj ni odločal o usodi bendov, temveč jim je omogočal prostor, da so se izrazili. In prav v tem je njegovo bistvo: kot organizator, radijski ustvarjalec in pobudnik je odpiral vrata tako domačim kot svetovnim glasbenikom: od Pankrtov, Laibach in Siddharte do ikon, kot so David Bowie, Nirvana in Nick Cave and the Bad Seeds.
Njegova pot se je začela na Radiu Študent, kjer je po prvem valu punka prepoznal energijo nove generacije in pomagal ustvariti občinstvo, ki si je želelo glasbo doživeti v živo. Iz tega impulza so nastali koncerti in legendarni festival Novi rock, ki je zapolnil praznino na domači sceni in povezal slovenske izvajalce z jugoslovanskim prostorom. Vidmar je vse zgradil praktično iz nič, brez izkušenj, a z jasnim občutkom za glasbeno moč, iskrenost in družbeno ostrino.
Danes na svojo zapuščino gleda zadržano in vrednotenje prepušča drugim. A dejstvo ostaja: bil je eden tistih, ki so v Slovenijo pripeljali največje glasbene zvezde in hkrati svetu pokazali, da tukaj obstaja prostor za njih, za drugačno, pogumno glasbo.
Lahko rečemo, da ste legenda na svojem področju, a se bojim, da veliko mladih ne ve več, kdo ste. Kako bi se predstavili nekemu 20-letniku?
Težko, morda nemogoče, ker nisem organiziral koncertov iz interesnega območja današnjih 20-letnikov/ic, razen, če imajo pankerske in rokerske starše. Torej morda takole: Spoštovani dvajsetletnik/ica! Bil sem in sem še vedno organizator mednarodnih koncertov vaših staršev in morda tudi starih staršev in to nekaterih največjih svetovnih imen zadnje četrtine 20. stoletja in prvega desetletja 21. stoletja: Davida Bowieja, Boba Dylana, Nirvane, Pixies, Sex Pistols, Pearl Jam, Nicka Cavea in The Bad Seeds, Beastie Boys, Rammstein, Queens of the Stone Age, Public Enemy, Suzanne Vega, Laurie Anderson itd. itd. Pa tudi domačih, kot so Pankrti, trije -ini (Kreslin, Lovšin Predin), Laibach, Niet, Ali En, Siddharta in drugih na Novem rocku ... Za podrobnosti prosim vprašajte starše, strice ali tete ...
Nekateri vas označujejo za očeta punka, sami pa ste v nekem intervjuju rekli, da ste bolj boter punka. Kako vi gledate na ta naziv?
Na ta naziv gledam zelo zadržano, podelili so mi ga drugi, sam se nisem imel za pankerskega Corleoneja, nisem odločal o usodi bendov, sem le omogočal oz. soomogočal nastope vseh bendov, ki so bili izvajalsko minimalno dobri in predvsem glasbeno in tekstovno močni, izraziti, z eno samo izjemo, benda 4R, Četrti Reich.
Se vam zdi, da je punk danes še vedno živi kot ideja?
Eden očetov slovenskega punka Gregor Tomc je dejal, da bo punk živ, dokler bo pogumen. Sam bi rekel, da je punk kot ideja (sporočilnega poguma, iskrenosti, kritičnosti) še vedno živ, kar poglejte na spletno stran SLO punk rock portal. Je pa s strani osrednjih medijev, posebej komercialnih in anti-družbenih medijev ignoriran, ker se bojijo njegovih sporočil in imajo raje pop klišeje, v korist zvočno polikanosti, čisto zabavnost, obvezno 'pozitivnost' besedil ali pa emo(cionalni) kič, sentimentalnosti, samo-promocijo ipd.
V Slovenijo ste kot organizator pripeljali ogromno velikih glasbenih imen. Na svojo zapuščino glasbeni kulturi v Sloveniji ste lahko zelo ponosni. Kako vi danes gledate na svoje delo?
Vrednotenje svojega dela prepuščam drugim.
Kdaj ste začutili, da bi se radi z glasbo bolj prepletli, kdaj ste začutili, da ne želite biti le poslušalec in obiskovalec koncertov …
To sem začutil po detonaciji Pankrtov po njihovem prvem koncertu, ko sem se srečal v živo z drugimi protagonisti prvega vala jugo-panka, kot so Parafi, Prljavo kazalište in drugi, in ko se je pojavilo kup mlajših bendov, cel pankovski ‘novi val’. O njih sem poročal preko Radia Študent, zanimanje poslušalcev je raslo, večjih urbanih nastopov izven redkega poletnega festivala pa ni bilo, in tako sem se brez izkušenj lotil koncertov v okviru Študentskega kulturnega centra (ŠKUC), kar je bila bolj ali manj edina možnost, zvez z gasilskimi društvi nisem imel … To je bil tudi glavni motiv za urbani festival Novi rock v Križankah.
Svojo ‘glasbeno kariero’ v navednicah ste začeli na Radiu Študent. Kako vas je pot popeljala od Radia Študent do organiziranja velikih koncertov?
Na RŠ sem začel kot družbeno-politični novinar in urednik, kmalu po njegovem nastanku leta 1969, potem pa so me zaradi politične nekorektnosti na ukaz ene in edine politične stranke z RŠ lustrirali oz. odstranili. Več let sem bil ‘izobčen’ z radia, vrnil pa sem se po detonaciji Pankrtov in punka kot glasbeni sodelavec in avtor oddaje Rock fronta, kjer sem predstavljal domače in tuje pankovske in novovalovske bende. Tako sem skupaj z RŠ sooblikoval novo potencialno občinstvo ali celo ‘post-rockovsko’, punkersko kulturo, katere udeleženci so si seveda želeli, tako kot jaz, slišati vse te bende tudi v živo, biti del domače in svetovne scene. To je bil koncertni potencial, ki je omogočal finančni uspeh koncertov, torej vsaj pokritje stroškov. Kajti ‘moji’ oz. ŠKUC-evi koncerti so bili od začetka skoraj v celoti na tržišču, lahko bi rekel v kapitalizmu. Odvisni smo bili od vstopnin, državnih in mestnih dotacij za tako glasbo je bilo zelo malo. Če bi kak stroškovno večji koncert propadel, bi bilo takoj konec vsega; to se na srečo in po zaslugi RŠ in ŠKUC-evega ekonoma ni zgodilo.
Kako ste začeli z organizacijo, koliko izkušenj ste imeli na začetku? Kako ste se razvijali kot organizator?
Kot rečeno, izkušenj s koncertno organizacijo nisem imel, tako da si jih nabiral in se kot organizator razvijal v hodu, s prakso v stiku posebej s tujimi bendi in njihovo turnejsko organiziranostjo.
Kako je izgledala organizacija koncertov v času Jugoslavije?
Tuji bendi so v bistvu imeli enake zahteve za Jugoslavijo kot doma, morda le finančno malo manjše, ker ali če so razumeli razliko v kupni moči med Jugoslavijo in zahodom, zato je bila organizacija enaka tedaj kot je danes, ko smo bili v krasnem starem kapitalističnem svetu, le finančne in tehnične zahteve bendov so višje. Včasih so bile težave z odrsko ali zvočno-lučno opremo, če je bend ni imel s sabo, a odpadel zaradi tega ni noben koncert.
Tesno ste prepleteni z delovanjem skupine Pankrti in Laibach … Kako se spominjate teh sodelovanj?
Slabo (smeh), glavnina teh sodelovanj je bila pred desetletji.
Ste tudi oče festivala Novi rock, ki velja za enega ključnih momentov alternativne scene v Sloveniji. Kako je nastal festival?
Spet bi raje imel naziv boter ali iniciator, ker tu je bila še glasbena redakcija Radia Študent, kasneje ŠKUC, posebej pa moram omeniti razumevanje in pogum vodij glasbenega programa Radia Ljubljana (sedaj Slovenija) Janeza Martinca, Mojmirja Sepeta, Marka Muniha … Še posebej, ker so ‘držali štango’ Novemu rocku tudi po izbruhu medijsko-policijsko montirane ‘naci-punk afere’ po prvem festivalu Novi Rock 1981, ki je v javnosti ustvarila zelo slab, malone narodno-socialistično izdajalski imidž punka. Glasbeni dirigent Marko Munih je celo pomagal pri pridobitvi letnega avditorija Križank, ki je bil do tedaj strogo rezerviran za resno glasbo, vključno z jazzom, seveda. Željo za Križankami pa so imeli že Pankrti, a sami niso uspeli.
Kakšna je bila osnovna ideja festivala Novi rock?
Predstaviti novi slovenski rock z jugoslovanskimi gosti. Pa ne samo punk, ampak tudi heavy metal in nato celo ‘krasni novi pop’. Šlo mi je tudi za primerjavo med temi žanri. Za primerjavo ustvarjalnosti, inovativnosti, priljubljenosti ... Pri ‘krasnem novem popu’ je bil Novi rock tako uspešen, da si je Radio Ljubljana omislil svojega, Pop delavnico, in podobne.
Danes se pogosto govori o “manjku novih bendov” – je Novi rock takrat zapolnil ravno to praznino?
Ne vem, kdo danes govori o manjku novih bendov - teh se mi zdi kar dosti, Kino Šiška jih stalno predstavlja, najmlajše v Špil-ligi idr. Novi rock je bolj zapolnil festivalsko praznino, možnost videti več bendov in kakega močnega gosta v enem večeru, saj sam ni ‘ustvarjal’ bendov, čeprav se je razširila fama, da so bendi nastajali samo za Novi rock in potem izginili: velik del, na začetku pa večina novih bendov je nastalo pred Novim rockom ali ne glede nanj, in delovala tudi po njem …
V Slovenijo ste pripeljali imena kot so Nirvana, Metallica, David Bowie, Nick Cave … Kateri koncert vam osebno pomeni največ?
Vsi dobri in uspešni koncerti so mi pomembni, ker sem jih zelo malo delal iz čiste dobičkaželjnosti, in takrat so bili prav ti koncerti pogosto (finančno) neuspešni.
Kako je bilo v tistih časih sploh mogoče pripeljati takšna imena v Slovenijo?
To sploh ni bilo tako izjemno in veliko čudo, kot se neobveščenim o Jugoslaviji lahko danes zdi. Pred ‘mojimi’ koncerti in kasneje je bilo od 60. let prejšnjega stoletja kar nekaj drugih koncertov večjih tujih imen, organiziral jih je Toni Sabol v sodelovanju s Cankarjevim domom, vodstvom dvorane Tivoli. Kar poglejte seznam koncertov v knjigi, ki jo je Zavod Šport izdal ob 50-letnici dvorane Tivoli ...
Ste se takrat zavedali, da soustvarjate zgodovino?
Če mislite na zgodovino sodobne popularne glasbe ‘pod Slovenci’, bi bil odgovor delno pritrdilen, posebej za čas po osamosvojitvi..
Kot organizator koncerta ste imeli verjetno največ stika z artistovim menedžerjem, pa vendar … Tiste, ki ste spoznali in imeli z njim/i stik. Kdo vas je navdušil?
Navdušenje je prevelika beseda za bežne stike, ki sem jih imel kot organizator z zvezdami koncertov, če sem jim sploh prišel blizu. Me je pa še najbolj presenetil eden največjih: David Bowie, ki je sam prišel do mene in me vprašal, kako se po slovensko reče ‘Dober večer’. Eden njegovih spremljevalcev je vskočil z ‘Reče se dobro veče’, tako da sem ga popravil in je Bowie pozdravil publiko po slovensko.
Organizirali ste zadnji koncert skupine Nirvana pred smrtjo Kurta Cobaina. Kako se spominjate tega koncerta? Ste morda spoznali člane skupine, Kurta?
Moram vas popraviti, bil je predzadnji, a menda zadnji, ki so ga odigrali v celoti. V Munchnu so nato namesto dveh imeli samo en koncert, ki je bil zadnji … Cobaina nisem srečal, sta pa bila Novoselich in Grohl zelo družabna.
Kaj pa ureditev backstagea na koncertu. So bila takrat svetovne zvezde tako zahtevne, kot se danes govori, da so?
Vse agente sem pravočasno informiral, da gre za športno dvorano z vsemi omejitvami glede garderob, ki spadajo zraven, in so se vsi bendi prilagodili.
Koliko je bilo dejansko prepovedanih substanc, glede na dolgoletno stigmo o rockerjih in punkerjih?
Punkerji niso imeli denarja za prepovedane substance, ki so danes žal v modi in kriminalno dostopne, razen piva, ki pa je v naših dvoranah legalno. Za rokerje pa ne bi znal povedati ...
Kako bi primerjali organizacijo koncertov v 80. in 90. letih z današnjim časom?
Kot sem že dejal: v bistvu ni velike razlike, ker so imeli in imajo tuiji bendi enake zahteve na zahodu, kot v Jugoslaviji, z nekaj tolerance do ‘mojega’ začetništva v 80. letih.
Se vam zdi, da so koncerti danes bolj industrija kot pa kultura?
Koncerti so vedno kultura, to je stvar bendov, ustvarjalcev. Po industrijski, produkcijsko-finančni plati pa je vprašanje, kakšna ‘kultura koncertne industrije’ je prevladala: neodvisnosti je dosti manj, tudi korektnega odnosa do publike glede cene vstopnic ipd. Na mednarodni koncertni sceni vlada nekaj mega-korporacij, predvsem ena ameriška, in sicer Live Nation, ki je doma kot lastnik največjega prodajalca vstopnic Ticketmastra, dvoran, promocij itd. skoraj monopolist, močno pa posega tudi v Evropo. To je skrajno dobičkarski, neoliberalen poslovni model, ki ga je skušalo do prihoda Trumpa razbiti ameriško pravosodno ministrstvo, zdaj je tega konec na zvezni ravni. Proti Live Nation se borijo le posamezne zvezne države. EU pa se s tem bolj malo ukvarja, tako kot v IC tehnologiji je skoraj povsem odvisna od ZDA.
Kako se je spremenilo občinstvo?
O tem morate vprašati sociologe kulture, če so izvedli ustrezne raziskave ali pa ekipo Kina Šiške, Cvetličarne ...
Kaj pa vpliv tehnologije? Predvsem doživljanje koncertov je danes drugačno kot nekoč, ker nad množico ljudi zdaj vidimo zaslone pametnih telefonov …
To pa je res velika sprememba v občinstvu. Doživljanje koncerta je drugačno, verjetno manj intenzivno, če postaviš medse in oder zaslon pametnega telefona. Ali pa ne?
Se danes še udeležujete koncertov? Katerih?
Dokaj redno hodim v Kino Šiško, občasno v Križanke, Stožice … Do covida sem hodil v Orto bar, edini zasebni rock kljub v Ljubljani, sedaj pa sem žrtev njihovega uspeha. Mnogi koncerti so nabito polni, temu pa se izogibam.
Kaj naredi koncert res dober?
Pevec/pevka, tekstopiscc/piska, aranžer(ka) bobnar, basist, kitarist, klaviaturist …
Ali lahko glasba tudi dandanes spreminja družbo, kot jo je nekoč?
Težje kot nekoč, danes se vse hitreje komercializira, potroši in odposluša ...
