Melani Mekicar in Helena Blagne: Večer, ki z vsako sekundo postane še bolj divji

Kaj se zgodi, ko se na istem odru srečata dve ženski z različnima karierama, a podobnim občutkom za oder? Helena Blagne in Melani Mekicar sta združili moči v gledališki komediji Pridi gola!, v kateri ne manjka nepričakovanih preobratov, laži, improvizacije in predvsem ne manja smeha. Pogovarjali smo se o izzivih komedije, razgaljanju na odru, njunem igralskem sodelovanju ter o tem, zakaj je včasih najtežje doseči prav tisto, kar mora biti videti popolnoma spontano.

Za začetek zelo preprosto: kaj je bilo tisto, zaradi česar sta rekli 'ja' predstavi Pridi gola!?

Helena: Predvsem izziv. Ko človek predolgo ostaja samo na področju, kjer se počuti suvereno, lahko hitro začne ponavljati samega sebe. Mene ponavljanje pač nikoli ni posebej zanimalo. Pri Pridi gola! sem začutila priložnost, da pokažem neko drugo, bolj igrivo plat sebe in hkrati ponovno vstopim v svet gledališke komedije.

Melani: Že nekaj časa sem si želela sodelovati v kakšni predstavi Špasa in v kakšni malo večji zasedbi, kot je sama ali par. Ko pa sem prebrala tekst in slišala kdo so moji soigralci, pa sploh nisem rabila več razmišljat.

Naslov Pridi gola! je precej provokativen. Kaj sta si predstavljali, ko sta ga prvič slišali – in ali danes na naslov gledata kaj drugače?

Helena: Seveda najprej pomisliš na najbolj očiten pomen – naslov je namenoma provokativen in zelo dobro opravlja svojo nalogo. (smeh) Toda golota je lahko tudi precej širši pojem. Zanimivo je, da smo ljudje najbolj razgaljeni prav takrat, ko skušamo nekaj prikriti. V predstavi liki lažejo, improvizirajo, rešujejo lastne konstrukcije in pri tem nehote razkrivajo sebe. Svoje slabosti, strahove, želje. Zato se mi danes zdi naslov skoraj ironičen: nihče se noče zares razgaliti, na koncu pa so vsi razkriti.

Melani: Ker smo vedeli kateri žanr delamo, je bilo za pričakovati kaj takšnega. Mene je naslov takoj pritegnil, ker se iz prve zdi na prvo žogo, predstava pa te hitro opomni, da si lahko razgaljen na več načinov.

Komedija na odru zahteva zelo natančen tempo, šala lahko hitro pade v vodo. Kako se znajdeta v teh vodah, v komediji na odru? 

Helena: Komedija ima presenetljivo veliko skupnega z glasbo. Obe temeljita na ritmu, premoru, dinamiki in predvsem občutku za pravi trenutek. Ena sekunda lahko spremeni vse. Če repliko podaš prezgodaj ali predolgo čakaš, se energija izgubi. Pri glasbi sem ta občutek razvijala vse življenje, na gledališkem odru ga prenašam v drug jezik. In prav to me fascinira. Dobra komedija navzven deluje lahkotno in spontano, v resnici pa je za to lahkotnostjo izjemno veliko natančnosti.

Melani: K sreči ni to prvič, tako da nekaj malega izkušenj s tem že imam. Je pa tukaj veliko treninga in vaj, ker je ritem ključen, hkrati pa se mi zdi, da potrebuješ vseeno tudi naravni občutek za komedijo in tempo le-te.

Kaj vama je najtežje pri tem?

Helena: Doseči spontanost znotraj zelo natančne strukture. To je na videz protislovje, vendar je pravzaprav bistvo odrskega dela. Besedilo, ritem in odnosi med liki morajo biti natančni, gledalec pa nikoli ne sme dobiti občutka, da nekaj izvajamo po načrtu. Največ dela je pogosto potrebnega prav za tisto, kar mora na koncu delovati, kot da se je zgodilo samo od sebe.

Melani: V tem zelo uživam in se počutim zelo domače, najtežje pa mi je bilo mogoče usklajevati vseh pet likov in različnih tempov.

Helena, ti imaš za sabo že izkušnjo gledališke komedije Menopavza. Kaj je pri Pridi gola! drugače?

Menopavza je imela drugačno strukturo in zelo specifičen odnos do občinstva. Glasba je bila njen pomemben del, zato sem se lahko oprla tudi na nekaj, kar mi je popolnoma domače. Pridi gola! od mene zahteva drugačno igralsko koncentracijo. Tukaj sem bolj vpeta v mrežo odnosov, reakcij, nesporazumov in natančnega komičnega ritma. Ne moreš obstajati sam zase – ves čas moraš poslušati drugega. To je zame drugačna vrsta odrske discipline in ravno zato zanimiva.

Melani, ti prihajaš predvsem iz sveta televizije in vodenja, zdaj pa si se znašla v zelo natančnem gledališkem mehanizmu. Kaj ti je gledališče dalo, česar televizija ne more?

Veliko časa sem preživela na odrih v mjuziklih in v preteklem letu s predstavo Sam Prjatla tako, da mi to ni bil šok. Rada imam gledališko okolje in ta občutek, da kar se zgodi na odru ostane na odru. Pred kamero nimaš tega luksuza, zato se mi zdi, da si lahko na odru bistveno več privoščiš.

Vajini karieri sta si na prvi pogled precej različni. Kako sta se ujeli kot igralski sodelavki?

Helena: Morda prav zato dobro. Različnost je lahko izredno ustvarjalna, če ni obremenjena z egom. Melani prihaja z drugačno energijo, drugačnimi izkušnjami in tudi drugačnim generacijskim pogledom na svet. Sama prinašam svojega.

Nikoli me niso zanimali ljudje, ki razmišljajo natanko tako kot jaz. Od njih se težko česa naučiš. Veliko bolj zanimivo je srečanje dveh različnih svetov, če med njima obstajata spoštovanje in radovednost. Takrat različnost ni ovira, ampak material.

Melani: Super! Spoznali sva se že nekaj let nazaj na oddaji V petek zvečer, od takrat pa se občasno srečevali na dogodkih, ki sem jih vodila, Helena pa je nastopala in vedno sem je bila zelo vesela. Sem zelo vesela, da sem lahko spoznala pobližje tudi to “behind the scenes” Heleno, ki je eden najbolj zabavnih ljudi, kar sem jih spoznala v zadnjem času.

Katera od vaju je bolj verjetno tista, ki se bo med predstavo nepričakovano začela smejati?

Helena: To pa prepuščava trenutni situaciji.

Melani: Helena zagotovo! Čeprav tudi jaz nič ne obljubim. (Smeh)

Sta se med vajami že znašli v situaciji, ko je šlo kaj čisto po svoje in je bilo pravzaprav bolj smešno od načrtovanega?

Helena: Seveda, in ravno ti trenutki so dragoceni.

Melani: Neštetokrat. Še bolj pa se to začne dogajati, ko začneš igrati pred publiko. Takrat se zgodijo tisti spontani cukri, ki nasmejijo publiko in jih potem obdržiš.

Melani, ti si doma pred televizijskimi kamerami. Je občutek na gledališkem odru za vaju drugačen?

Na odrih stojim bodisi kot plesalka ali igralka že od svojega 15 leta in se počutim zelo domače, še posebej pa ker sem v lanski sezoni oddelala okoli 65 predstav in sem bila v dobri odrski kondiciji.

Helena, vajena si velikih koncertnih odrov in neposrednega stika z občinstvom. Kaj sta se od svojih igralskih kolegov naučili pri tej predstavi?

Predvsem drugačne vrste poslušanja. Pevec je na odru pogosto nosilec trenutka – energija teče predvsem med njim in občinstvom. V gledališču pa energija najprej potuje med igralci in šele skozi njihove odnose pride do gledalca.

Če bi morali vsaka zase opisati svojo vlogo v Pridi gola! s tremi besedami – katere bi izbrali?

Helena: Samozavestna, nepredvidljiva in … nevarno iznajdljiva. (smeh)

Melani: Ognjevita, impulzivna, za akcijo.

Kaj si želita, da gledalec odnese iz dvorane po predstavi?

Helena: Predvsem veliko dobre volje in smeha. Brez potrebe, da bi vsakemu smehu pripisovali veliko filozofijo – včasih človek preprosto potrebuje uro, v katerih pozabi na svet zunaj dvorane. Toda dobra komedija ima po mojem vedno še drugo plast. Smejimo se likom, ker v njihovih pretiravanjih prepoznamo nekaj svojega. Naše male laži, nečimrnosti, strahove, poskuse, da bi nadzorovali življenje, ki se nadzorovati ne pusti. Če se gledalec najprej nasmeji njim in potem morda za trenutek tudi sebi, je predstava naredila veliko.«

Melani: Muskelfiber v trebušnih mišicah od smejanja.

Če bi Pridi gola! opisali z enim stavkom, kako bi jo opisali prijateljici?

Helena: Komedija o tem, kako daleč smo ljudje pripravljeni iti, da bi prikrili resnico – in kako neverjetno smešni postanemo prav takrat, ko mislimo, da imamo vse pod nadzorom.

Melani: Divji večer, ki z vsako sekundo postane še bolj divji.