FOTO: Urša Premik
Lado Bizovičar se po sedmih letih vrača na turnejo. Tokrat na oder prinaša temo, pri kateri ima za razliko od marsikaterega svojega projekta precej osebne izkušnje: očetovstvo. V predstavi Jaz sem najboljši fotr na svetu se mu bodo pridružili Matjaž Javšnik, Sašo Stare, Niko Zagode in Miha Brajnik. Bizovičar ostaja zvest svojemu humorju – neposreden, ironičen in pripravljen, da tudi lastne starševske spodrsljaje spremeni v šalo. Govorili smo o očetovstvu, vrnitvi na odre in o knjigi, ki jo je najprej napisal za ameriški trg.
Na odre se vračaš s predstavo Jaz sem najboljši fotr na svetu. Od kod ideja za predstavo?
Ko dobiš otroke, nenadoma dobiš tudi neizčrpen vir materiala. Bolj ko sem gledal sebe in druge fotre, bolj se mi je zdelo smešno, s kakšno samozavestjo vsi razlagamo vzgojo, čeprav imamo večinoma precej malo pojma. Od tam je prišla predstava: pet različnih moških, tisoč idej o vzgoji in nič pojma.
Jaz sem najboljši fotr na svetu je nekaj, kar lahko skoraj vsi očetje rečejo. Ker svojim otrokom verjetno so. Ali ne?
Ma, ne vem, če res, no... Dopoldne si najboljši fotr na svetu, ker si otroka naučil žvižgati, ob 18.07 pa ti isti volivec kriči, da si najslabši človek v zgodovini, ker si ugasnil risanko. Mandat je kratek. Ena taka samooklicana monarhija z zelo nestabilno podporo ljudstva.
Pred leti si o očetovstvu govoril precej manj, danes pa iz njega delaš velik avtorski projekt. Kako si prišel na idejo, da bi očetovstvo lahko bila zanimiva tematika za predstavo?
Predstava o očetovstvu ni ravno nova iznajdba človeštva. Tudi sam sem pred leti igral Fotra in Bojan Emeršič mi je takrat rekel: „Ti se zajebavaš po odrih, mi pa to živimo.“ Zdaj razumem njegovo reklamacijo.
Pri naslovu Jaz sem najboljši fotr na svetu me zanima še nekaj malce bolj kontroverznega: ali je želja „biti najboljši starš“ lahko tudi past?
Seveda. Kaj sploh pomeni „najboljši“? Ali otroka vodiš pri vsakem koraku ali mu omogočiš padec v prvo lužo? Milijon možnosti imaš, odvisno, koliko te zabava blaten otrok. Popolno starševstvo je krasen koncept, dokler nimaš otroka.
Kaj sploh pomeni biti najboljši starš oziroma fotr?
Kaj pa jaz vem... po moje ne shopping, lunapark in otroški hoteli... Ampak … Ne vem.
Že sedem let nisi imel turneje. Je bilo teh sedem let posledica očetovstva ali česa drugega?
Bil sem v Tibetu, kjer sem iskal samega sebe. Tibet je bil sicer v Šiški in, mimogrede, nisem se našel. Sem pa vmes naredil nekaj televizije, Stožice, dva otroka in dovolj materiala za novo predstavo.
Tvoja kariera je zgrajena na tem, da si javno prepoznaven, zasebno pa si se vedno držal bolj zase. Kako težko ti bo govoriti o osebnem življenju na odru?
Predstava ni moja družinska psihoterapija pred publiko. Veste, obstaja pomembna metodološka meja med osebnim materialom in javnim razstavljanjem družinskega drobovja. Kar je osebno, ni nujno zasebno. Otroci tudi niso laboratorijske miši. Čeprav se včasih tako obnašajo.
Kako veš, da si kot fotr uspešen?
Obstaja preprost pokazatelj: razmerje med vzklikoma „Mami!“ in „Tati!“. Ko mene vprašajo za dovoljenje za nekaj, kar je bilo prej strogo rezervirano za mamin oddelek, vem, da sem napredoval in si izboril neko pozicijo. Vsaj za 20 minut.
Ali se na turnejo vračaš, ker si pogrešal oder ali zato, ker si končno našel temo, zaradi katere se ti je zdel vredno vrniti se?
Oder sem pogrešal, ampak nostalgija ni dovolj dober razlog za turnejo. In našel sem ga predvsem v folku, s katerim bom potoval. Večino so fejst fantje. Eden ni. Kateri? (smeh)
Pred približno dvema letoma si napisal knjigo I Am Best Dad in the World za ameriški trg. Kdaj se je utrnila ideja za knjigo?
Na počitnicah v večji mednarodni družbi sem se afnal s svojimi in tujimi otroki. Nič posebnega. Nekaj smo iskali po grmovju, prirejali polžje dirke in podobne neumnosti. Fotri so me začeli spraševati, kako se tega spomnim, mame pa, ali bi jim lahko kakšno idejo napisal za njihove može. Potem so se začeli maili.
Kako to, da si se odločil pisati za ameriški trg?
Precej banalno. Ljudje, ki so me prosili za te ideje in scenarije, so bili predvsem Američani. Po dopustu so mi še naprej pošiljali maile: „Kaj si že takrat delal z otroki? Daj mi še kakšno foro.“ Ko sem tega napisal dovolj, je bilo skoraj manj dela narediti knjigo. Zato je bila prva verzija angleška in za njih. Nobene velike geostrateške založniške doktrine ni bilo.
Kdaj se je porodila odločitev, da si takšne knjige zaslužijo tudi slovenski očetje?
V veliki meri zaradi Dese Muck. Ko je videla knjigo, mi je precej nežno razložila, da sem idiot, ker jo imajo Američani, Slovenci pa ne. Potem je vstopil Niko Zagode, knjigo prevedel in predvsem priredil ter krasno ubesedil mentalno stanje slehernega fotra. Tudi sebe.
Osnovna ideja knjige je, da se s pomočjo dogodivščin, nalepk in plakata oče in otrok bolj povežeta. Od kod si ti črpal ideje?
Iz resničnega fotrovanja, svojega otroštva in vprašanja: kaj za vraga naj danes, v soboto ob 10.17, ko je dež, počnem z otrokom? To ni vzgojni priročnik, ampak sprožilec za akcijo. Malo smo gamificirali fotrovanje: 28 misij, nalepke, plakat. Otrok zbira nalepke, fotr dosežke, oba pa spomine.
Tvoja najljubša aktivnost iz knjige?
Piratski zaklad. Zaklad je lahko skoraj beden, pa ni pomembno, spomin je epski! Malo denarja, veliko muzike. Kapitalizem bi temu rekel izvrsten ROI.
Zakaj si se odločil, da na oder ne stopiš sam, ampak si okoli sebe zbral še štiri prijatelje?
Jaz sem najboljši fotr na svetu ni trditev. Je tisto, kar bi si vsak foter rad samozavestno rekel, pa si ne more. Pa ker bi bila predstava o očetovstvu z enim samim pogledom precej sumljiva. Ko daš na kup 5 dedcev, postane jasno, da nihče nima univerzalnega recepta.
Zakaj ravno Matjaž Javšnik, Sašo Stare, Niko Zagode in Miha Brajnik?
Matjaž in Miha prineseta povsem drugo, onostransko energijo, če onostranstvo pomeni izza Trojan ali nekega drugega hriba, Niko je moj fotrovski kompanjon že pri knjigi, Sašo pa otrok nima in zato o vzgoji seveda ve največ. Hotel sem ljudi, ki imajo različna mnenja in dovolj samozavesti, da jih zagovarjajo.
Sašo je posebnost, ker otrok nima. Je prav zato zanimiv za to predstavo?
Ker predstavlja pomembno skupino: ljudi brez otrok, ki točno vedo, kako bi morali vsi drugi vzgajati svoje. Mi imamo otroke, on ima rešitve.
Ali je med vami že zdaj kakšen ‘najboljši fotr’ ali se boste za ta naziv borili šele na odru?
Jaz. O tem je predstava. Ostali štirje so tam predvsem zato, da publika vidi tudi napačna mnenja.
Če bi moral vsakega od svojih štirih kolegov opisati z enim stavkom kot fotra, kaj bi rekel za vsakega?
Niko je kronist fotrovskega mentalnega nereda. Sašo je profesor teorije. Matjaž in Miha sta pa fukjena, ker me poznata najdlje in me lahko izsiljujeta.
Pri petdesetih imaš za sabo ogromno projektov. Od kod črpaš vse te kreativne ideje?
Ideja ni vredna veliko. Vsak jih ima pod tušem. Vrednost dobi šele, ko jo vlečeš skozi blato, sestanke, napake, denar in utrujenost toliko časa, da na koncu dejansko obstaja.
Če odstraniš številke, nagrade, Stožice, televizijo in vse stvari, ki jih lahko zapišeš v življenjepis … Na kateri svoj dosežek si najbolj ponosen?
Vsi drugi projekti imajo premiere, ratinge, aplavze in neko točko, ko rečeš: evo, fertik. Pri otrocih tega ni. Najbolj sem ponosen na dve osebi, pri katerih si težko pripišem vse zasluge, sem pa zelo vesel, da sem bil zraven pri produkciji.
