FOTO: Marko Delbello Ocepek
Robert Pešut oziroma Magnifico je na slovenski glasbeni sceni že več kot tri desetletja. V tem času je postal eden najbolj prepoznavnih slovenskih glasbenikov, svojo glasbo pa je ponesel tudi daleč čez domače meje: od evropskih odrov do filma, gledališča in televizije. A človek, ki si je nadel ime Magnifico, ker se mu je zdelo, da bo tako najhitreje pritegnil pozornost, zase pove, da se vedno boji, kako bodo ljudje sprejeli njegove izdelke, saj bi mu ob kritikah bilo izjemno nerodno.
Danes mu samozavesti sicer ne manjka, vendar ima do nje precej nezaupljiv odnos. "Pretirano samozavestni ljudje mi niso preveč seksi," pravi. Morda je prav v tem eden od ključev do njegove dolgoletne samosvojosti. Nikoli ni bil posebej zainteresiran za to, da bi sledil trendom, še manj pa za to, da bi se razglašal za genija.
Zdaj se podaja na nov, popolnoma neznan teren. Decembra bo namreč namesto običajnega koncerta predstavil Magnifico Superstar, božični disko mjuzikl, ki ga opisuje kot nekakšen glasbeni avtoportret oziroma svojo avtobiografijo skozi prizmo božične zgodbe. Prvič v karieri se tako loteva režirane predstave, v kateri bodo poleg njegove glasbe pomembni tudi ples, zgodba, koreografija in gledališki elementi. In čeprav še sam ne ve povsem, kam vse skupaj pelje, ga prav to, da je pred nečim, česar še nikoli ni počel, očitno najbolj zabava … in nekoliko straši.
Decembra pripravljaš šov Magnifico Superstar, ki je več kot koncert. Je božični disko mjuzikl. Kako si prišel do ideje, da bi za božič naredili nekaj drugačnega, da bi naredil mjuzikl?
Koncerte imam na božiče še od leta 2006 ali 2007, okoli 20 let. Od tega se jih je pol zgodilo v dvorani Stožice, z nekaj pavzami – zaradi epidemije in zaradi Stanežič. Sicer se v življenju rad lotevam stvari, ki jih še nikoli nisem počel, še raje pa imam stvari, o katerih nimam pojma. Tako kot je do mene prišla glasba za gledališče, film, serije … Tega nisem načrtoval. Na to sem naletel in ko so mi to ponudili, sem pristal, čeprav o tem nisem imel pojma, a sem na koncu vedno zelo užival. Mjuzikla pa še nisem delal. To je glasbeno-gledališčna forma, ni samo glasbena forma. V življenju si nisem ogledal še niti enega mjuzikla v živo, razen kakšnega filmskega, kot sta Briljantina in Vročica sobotne noči. Ideja za letos je, da bi imel režirano predstavo. Če bi bil pisatelj, bi v nekem trenutku napisal avtobiografijo ali pa če bi bil slikar, bi verjetno narisal avtoportret. Če pogledaš Dalija ali Picassa sta na avtoportretu drugačna, kot sta bila videti sicer. Oči so zamaknjene, vse je malce drugačno in popačeno. Mjuzikl Magnifico Superstar bo tak glasbeni avtoportret. Moja avtobiografija, moja zgodba skozi prizmo božične zgodbe rojstva. Zmaga svetlobe nad temo, ljubezen, nov list papirja, izjemnost vsakega od nas posebej, kot se vsakemu posebej zdi, da je nekaj posebnega. Mislim, da je tudi res tako. In evo, to je rojstvo, ampak ne Jezusa, temveč slehernika, v tem primeru mene. On je bil prerok, jaz pa sem lažni prerok.
No, moje naslednje vprašanje je bilo, če bo ta mjuzikl v resnici namesto knjige, da bo to tvoja avtobiografija …
Evo, ja, bo nekaj v tem smislu. Le da bo opremljena z vsem, kar mjuzikl rabi, z vsemi elementi, ki jih zahteva mjuzikl, s plesom, nek libretto vmes, neka zgodba, ki se dogaja. Vse to zapakirano v mojo glasbo. Enostavno bo tako kot Mamma mia, to je nekaj kar so vsi gledali. Moje pesmi, povezane v avtobiografsko zgodbo. Malo se bom tudi zmišljeval pa lagal … (smeh)
Če praviš, da je to plesno-glasbeni šov, moram vprašati, koliko boš ti plesal tekom predstave, koliko bo treningov pred samim mjuziklom?
Veliko bo treningov, ampak bodo plesalci skenirali moje plese, ne jaz njihove, ker je to lažje in najverjetneje tudi bolj avtentično. Tega se zelo veselim. Rad plešem in to, da bo več plesa in da mi bodo še pomagali, je super. Vključen pa bo tudi band. Niso samo band, ki 'samo nekaj špilajo', ampak so z mano na odru. Moji apostoli! Vsi, cel band, bomo nastopali oziroma imeli neko koreografijo. Šov se še piše, razvija, vaditi pa bomo začeli nekje sredi oktobra.
Kako je z vpeljevanjem glasbe v sam mjuzikl? Glede na to, da gre za avtobiografijo, a si se odločil za neko kronološko zaporedje ali pesmi in njihova besedila pripovedujejo zgodbo …
Dva načina sta možna, ali kronološko, kar mi je všeč, ampak sem prišel do zapleta, ker lahko zgubiš zgodbo, če slediš samo kronološko. Tako da zna biti, da bomo pesmi malo mešali in da jih bomo nastavljali tako, da bodo sledili neki božični formi. Tudi hudiči bodo v mjuziklu, ki me bodo hoteli ujeti, angeli mi bodo pomagali.
Aha, to bo malo trilerja tudi?
Tako kot vsako življenje! (smeh)
Ves čas, ko govoriva o mjuziklu Magnifico Superstar v bistvu govoriva o tvojih 30 letih ustvarjanja oziroma še nekaj več. Kako ti spremljaš spremembe v obnašanju občinstva? Recimo, ko si začel kariero, so se zdeli ljudje morda bolj prisotni kot danes, ko nenehno snemajo in fotografirajo s telefoni …
Nisem se pravzaprav sploh veliko ukvarjal z občinstvom, ali se spreminjajo ali ne. Mene ne bi nič čudilo, če bi jim bil že zdavnaj nezanimiv. Ne vem, zakaj v resnici hodijo na moje koncerte. S tem se nikoli nisem ukvarjal, me je strah se v to poglabljati. Razlika je mogoče edino v povzemanju glasbe. V 90. letih glasba ni bila tako uspešna, kot je zdaj, je bila pa zelo pomembna. Celi družbeni sloji ljudi so se definirali skozi glasbo: a si bil šminker, a si bil panker ali hipi in tudi družil si se s sorodnimi ptiči. In se z drugimi nisi, ker so se ti zdeli intelektualno nedorasli, ker ne poslušajo enake glasbe kot ti. (smeh) Zdaj pa je to postalo drugače. Ljudje gredo zlahka dopoldne na matinejo, potem grejo na gasilsko veselico, potem pa gredo ob polnoči v klub na balkan turbo cajke in se vse to zapakira v en dan brez problema. Glasba je zdaj veliko bolj uspešna in ne tako pomembna.
Pomembna v kakšnem smislu?
V družbenem smislu. Ali kaj pomeni naša glasba ali smo samo glasbena kulisa?
Se ti zdi da so družbena omrežja in nenehno objavljanje prinesla nekakšno kulturo ‘štancanja’ vsebin?
Vse se štanca, seveda. Glasbeni svet je najhitreje fasal globalizacijo in digitalizacijo, mi smo najhitreje razumeli, kaj se dogaja. Seveda se štanca. Tako kot imaš polne trgovine, kjer je na stotine jogurtov, ampak še vedno hočemo poskusiti tistega novega. Enako je v glasbi, na policah smo. Pa še v žanrih smo. Jaz imam kar težavo s tem, ker nimam žanra, sem pač kantavtor in potem me 'trpajo' v neke kategorije. Hočem reči, da je glasba postala potrošna roba. Kot filmi, kot vse ostalo. A se spomniš kakšnega dobrega filmskega citata v zadnjih 20. letih, da si si ga res zapomnila, da je postal legendaren? Ne boš ga našla, smo poskusili. (smeh) Tudi filmi so postali takšni, da komaj čakaš, da jutri gledaš nekaj novega.
Kaj pa trendi recimo? Zdi se, da ti nikoli nisi sledil trendom. Si kdaj čutil pritisk, da moraš biti bolj balkan ali bolj latino ali bolj narodno-zabaven?
Na nekem frekvenčnem polju čutim, kaj se dogaja. Čutim nervozo ljudi, obnašanja, take stvari. Pri trendih pa … Ne bi se znal tega iti. Jaz se znam iti samo to, kar vidiš. Nikoli niti nisem imel nekega načrta, da 'Aha, jaz bom pa samosvoj.' Tovarniško sem tako narejen. (smeh) Sem limitiran in determiniran na samo to, kar slišite od mene. Pa niti ne načrtovano ali nalašč.
Se ti zdi, da imajo mladi izvajalci več pritiskov z nekimi trendi? Kako vidiš nove, mlade izvajalce?
Bolj so ambiciozni, bolj so pri stvari, zelo so fokusirani. Imajo veliko več poguma in tudi samozavesti. Ko vidim njih, se mi zdijo čisto hudi. Ko pogledam sebe, ko sem bil mlad … Meni je kar uspelo vse nekako slučajno. Oni so veliko bolj organizirani, vedo, kaj morajo delati. Vse imajo načrtno narejeno, ne glede na to, da so stari 17 ali 18 let. Čist so hudi.
Se ti zdi, da lahko mlade kdaj pokoplje pretirana samozavest?
Samozavesti se je treba paziti, jaz se bojim samozavestnih ljudi. S temi tipi nekaj ni v redu, ki so preveč samozavestni. (smeh) Ta občutek, da veš, kaj počneš, me pri ljudeh plaši malo, ker izhajam iz sebe. Ne morem iti v njegovo glavo. Če pa iz sebe izhajam, pretirano samozavestni ljudje mi niso preveč seksi.
Kaj pa praviš na umetno inteligenco, ki jo je vedno več. Jo zaznaš v glasbi?
Zaznavamo jo že dolgo časa. Že preden se je tako široko pojavila, da lahko v eni sekundi narediš 100 pesmi, če hočeš. Načeloma pa je UI že dolgo okoli nas. Jaz ga slišim v glasbi, ker je zvok generičen, čeprav je dobro narejeno. Zaznam ta generičen zvok in generičen aranžma, ki ni nikoli kreativen. To se sliši, ampak tudi to se bo s časoma porazgubilo. Lahko pa da bo to postal standard, ampak načeloma je tako … Ljudje tudi ne kuhajo več toliko in trend, da kupiš na pol narejeno hrano ali pa zmrznjeno hrano, je vedno bolj prisoten. Imaš pa še vedno ljudi, ki režejo čebulo, čeprav se to ne splača. Jaz sem eden takšnih, jaz še vedno režem čebulo. In ljudje radi hodimo h kmetu in tam kupimo paradižnik. Zavestno daš evro ali dva več, samo da je pridelek ekološki in da ga je pridelal človek. In tako bo tudi v umetnosti. Imel boš celo plejado odličnih rešitev za posterje, plakate, glasbo, cele filme bodo lahko naredili, ampak to je ta kupljen paradižnik iz Nizozemske. Če ti je dober, izvoli uživaj. Mislim, da bo z glasbo enako.
Midva sva se danes spoznala in prvič klepetava, ampak se mi zdi, da je ta 'lik' Magnifica zelo podoben Robertu. A je kakšna razlika med Robertom in Magnificom? A je bil Magnifico včasih alterego oziroma a je še? Ali je to zgolj umetniško ime?
Ime Magnifico sem si nadel, da bi si skrajšal pot. Meni se je zdelo, da če rečem 'Živijo, jaz sem Robert Pešut …', da bi vsak rekel 'Koji k****?' (smeh) To ne zveni kot nič, razumeš. Nimam zdaj jaz časa razlagati ljudem, kako zelo sem izjemen in se mi je zdelo, da če si dam ime Magnifico, da je to dovolj šokantno, da bo človek vsaj z ušesi zastrigel in mogoče prisluhnil. Ni to nek alterego. To je tako, kot si dajo ljudje nekaj ob imenu. Evo, kot Josip Broz Tito. Robert Pešut Magnifico. Najprej sem bil Roberto Magnifico in je bilo en meter enih črk in sem potem pustil samo Magnifico. Kot nek brand ali nekaj.
Pa so zastrigli z ušesi?
Vsaj na živce sem jim šel, nekaj se je zgodilo.
Eno čustvo si izzval …
Nekaj so začutili, ja. (smeh) Še vedno sem pa to jaz, zelo težko na odru zagovarjaš neke stvari, ki jih sicer ne. Sploh če ponavljaš neke pesmi v nedogled in jih poješ desetletja. Vmes pa tudi že malo pozabiš, kaj za vraga govoriš oziroma poješ v neki pesmi. Jaz se recimo ne spomnim stvari izpred 30. let. Včasih gledam svoje tekste, kot da jih nisem jaz pisal. Niti ne vem, kaj točno sem mislil.
Si kdaj kritičen do svojih starejših pesmi?
Jaz imam to zelo izraženo. To neko samokritiko. Kot da imam v glavi eno kamero, ki me nenehno snema in vse vidi in vedno zavija z očmi kao 'jooooooj'. Res mislim, da ima vsak zase občutek, koliko je brezvezen. Ne glede na vse pohvale. Meni lahko rečejo 'Magnifico, ti si genij.' in to sem tudi že slišal in se zahvalim, čeprav sam ne mislim tako. Zase že vem, koliko sem brezvezen, zato mi ne pomeni toliko, ko mi nekdo reče 'O, kok si hud.' Pa tudi če mi reče 'Ej, to je najslabše, kar sem slišal v življenju.', ti bom rekel 'P****, prav imaš.' (smeh) Ne bo se me tako zelo dotaknilo. Ker vem, koliko znam. Vem pa tudi, koliko ne znam.
Verjetno pa to, da veš kako dober si ali kako brezvezen si, pride z leti?
To imam od nekdaj. Zato sem se tudi tako pozno lotil tega, ker me je bilo sram. Meni ni bilo nikoli težko, če kaj ne bi bilo uspešno, ampak sem bolj razmišljal o tem, da me ne bo sram. (smeh)
Aha, vidiš, to si pa verjetno nihče ne misli, da bi Magnifica lahko bilo kdaj sram …
Ja, če bi bilo zanič, uf, veš kako bi me bilo sram. Se pravi nekaj delaš in to je zanič.
Kako pa je bilo na začetku kariere, ko si stopil na oder in začel s prvimi pesmimi?
Občinstvo me je prepričalo, da to ima smisel, kar delam. Vsakič, ko končaš neko stvar, ne izpade tako, kot si mislil, da bo. Ko začneš delati, se začne nekaj drugega dogajati in je rezultat nek približek nečesa, kar si mislil povedati.
Ampak očitno imaš nek 'je ne sais quoi' (tisto nekaj, op. a.), da so ta tvoj talent prepoznali tudi drugje in si se zato lahko širil na film, televizijo, gledališče. Da so te klicali tudi za projekte, ki primarno niso tvoja branža.
Nisem se ukvarjal s to mislijo, nikdar se nisem ponujal, da bi kaj takega naredil, ker tega nisem še nikoli delal. No, saj sem tudi igralec, mimogrede! (smeh) Leta 98' sem bil igralec leta za film Stereotip Damjana Kozoleta, za katerega sem tudi glasbo naredil. Takrat sem prvič videl, da bi lahko delal tudi filmsko glasbo, da je tudi to super. Slučajno sem padel v to. Tudi moji največji hiti so bili v glavnem narejeni za gledališče ali za film. Ne samo Pukni zoro, ki je bila narejena za film in je postala institucija. Tudi pesem Hir aj kam je bila narejena za gledališče. To je bila prva predstava Špas teatra, ki je imela naslov Balkanski špijuni, v kateri sta igrala Đuro in Mustafa Nadarević pa Dušan Kovačevič. To je bila predstava o nekih tipih, ki so imeli neke filme v glavi, da so vohuni. Predstava je imela nek dober groove in tako je nastala prva različica pesmi Hir aj kam. In potem se mi je zazdelo: 'Dobro je. Dobro se to sliši, prav zares!' Potem je iz tega nastala pesem.
Si se pa potem razširil tudi na Balkan, bolj proti Srbiji. Kako se je ta premik zgodil? Vemo, da si v svoji karieri že govoril o svojih koreninah pa potem smo v pesmi lahko slišali, da si uporabil besedo 'čefur', ampak vseeno …
Ne govorim jaz tega. To mene stalno sprašujejo.
Aha, okej, ti pa odgovoriš. (smeh)
Ja, jaz samo odgovorim. Mene to čisto briga, meni se to ne zdi nič posebnega. Kaj če človek tu narediti. S tem nikoli nisem bil obremenjen. Meni se to ne zdi … Ne vem, to so neke intimne stvari.
No, ampak kako si potem prišel v ta svet filma, serij tudi v Srbiji?
Jaz sem imel najprej uspeh v Evropi. Pesem Hir aj kam je bil recimo italijanski megahit tistega leta. Ta plošča Eksport import je podpisana za Sony in je izšla v 64 državah. Od Japonske pa vse do Evrope. Imel sem evropsko turnejo, okoli 10 let sem igral po Evropi. Morda tega ljudje ne vedo toliko, ker takrat ni bilo družbenih omrežij pa ni nikomur to ostalo v spominu, tukaj pa se tudi nikomur ni zdelo nič posebnega to, da igram po Evropi, od Moskve do Portugalske. Saj to vendar vsak počne. Šele za tem je izšla ta plošča v Srbiji. Povsod, razen na Hrvaškem, če govorimo o nekdanji Jugoslaviji.
Zanimivo. A boš kdaj posnel dokumentarec o sebi?
Ne. (smeh) Če hoče kdo drug, naj kar snemajo. Saj enega smo že posneli. Pred dvanajstimi leti. Sam o sebi pa nisem snemal.
Kaj pa knjiga? Ta mjuzikl so prvi koraki proti avtobiografiji recimo …
So pisatelji za to, naj pišejo, če se jim zdi zanimiva tema. (smeh)
Če se na tej točki vrneva še v Stožice. Kaj naj letos odnesejo ljudje od tvojega mjuzikla, razen zabave?
No, če se bodo zabavali, se mi zdi, da sem jaz svoje naredil. Ampak, kako bi rekel, naj bo predstava, film ali glasba, bi stari umetniki rekli 'Ali te umetnost sili v jok ali v smeh ali oboje. Če ni nič od tega, najbrž ni ne vem kaj.' Kanček solze, obilico smeha, obilico plesa … Mislim, da so to osnovna čustva, ki sodijo na tak dogodek. In zame je to prav gotovo nekaj spektakularnega, ker se še nikoli nisem lotil stvari, da je malo drugače. Prej sem vedno imel samo koncert, jaz in band, malo so lučke svetile. (smeh) Zdaj pa bo to režirana predstava. Tisti, ki so me že velikokrat videli, bodo rekli 'Fak še en koncert'. Ne, ne bo še en koncert, nekaj izjemnega bo. Še sam ne vem, kam rinemo, ampak že ta debata, ki jo imamo okoli mjuzikla me zabava, me dela tudi živčnega in nesigurnega, ampak me to motivira.
Kako hraniš svojo kreativo, glede na to, da ti je ne zmanjka?
Ne vem, hodim v službo vsak dan. V studiu sem veliko. Večji del samo nekaj hodim in nič ne delam, kar nekaj. Tistih 20 odstotkov vmes, če jih ujamem, se zna pa kaj zgoditi. Tako da moram biti 100-odstotno tukaj, da bi samo 20 odstotkov uspelo. (smeh)
Ampak veliko pride iz teh 20 odstotkov …
Ja, če si vsak dan tukaj, potem nekaj že uspe. Rad imam glasbo, rad pridem v studio. To mi ni neka obveza, ampak se veselim priti sem. In mislim, da se tako ohranja tudi kreativa. Če je veselje, radost, se kreativa ustvarja. Ne moreš biti kreativen, če ti gre vse na živce.
