Italijanski skladatelj Gioachino Rossini (1792–1868) je v prvi polovici 19. stoletja veljal za najbolj priljubljenega skladatelja svojega časa. Na Dunaju je zasenčil celo Beethovna in Schuberta, zato ne preseneča, da so že za časa njegovega življenja o njem in njegovem ustvarjanju krožile številne anekdote. Znan je bil kot izjemno plodovit avtor, ki je ustvaril veliko, kot so nekateri govorili, »podobno zvenečih oper«, hkrati pa so ga pogosto bolj povezovali z ljubeznijo do francoske kuhinje kot do skladanja. Wagner je o njegovih operah nekoč dejal: »Kdor pozna eno, pozna vse.«
Dejstvo je, da je Rossini skladal izjemno hitro in veliko. Nekatere njegove opere so nastale v vsega dveh do štirih tednih, zato si je pogosto »izposojal« posamezne odlomke ali glasbene točke iz svojih prejšnjih del. Tako je bila tudi znamenita uvertura k Seviljskemu brivcu prvotno namenjena drugim operam. Kljub temu prav Seviljski brivec (1816) velja za vrhunec in obenem veličasten zaključek opere buffe, nekoč izjemno priljubljene operne zvrsti.
Opera je nastala po libretu, ki temelji na znameniti komediji Pierra-Augustina Carona de Beaumarchaisa Seviljski brivec, občinstvo pa navdušuje še danes, več kot dve stoletji po svojem nastanku. Hkrati velja za eno najpogosteje izvajanih del opernega repertoarja. K temu prispevajo duhovita glasba, prepoznavne in zapomnljive melodije, mestoma poudarjeni ritmi ter značilni živahni ansambli v zaključkih dejanj. Solistične arije so že zdavnaj postale nepogrešljiv del repertoarja basistov, koloraturnih mezzosopranistk in baritonistov.
Na opernih odrih po vsem svetu Seviljski brivec vedno znova dobiva nove odrske interpretacije, od radikalnih in eksperimentalnih do povsem tradicionalnih. Delo ostaja privlačno tudi danes zaradi izjemno izrazite partiture, ki zvesto sledi razvoju dogajanja in odnosom med liki skozi vrsto nepričakovanih preobratov ter tako ustvarja močno povezanost med zgodbo in glasbenim pripovedovanjem.
To produkcijo režira Krešimir Dolenčić, eden najbolj prepoznavnih in vsestranskih hrvaških režiserjev. V svoji bogati karieri je režiral več kot 50 dramskih in opernih predstav na Hrvaškem, v Združenih državah Amerike, Združenem kraljestvu, Nemčiji in na Kitajskem. Na odru SNG Maribor je režiral Offenbachove Hoffmannove pripovedke (1992), Puccinijev operni triptih Plašč, Sestra Angelica in Gianni Schicchi (1993), Debussyjevo opero Pelléas in Mélisande (1997) ter operi Oedipus Rex Igorja Stravinskega in Trionfo di Afrodite Carla Orffa (1998).
