Zaključek 40. SGD
Simfonični orkester RTV Slovenija
Steven Loy, dirigent
Žiga Stanič, klavir
Jubilejni 40. Slovenski glasbeni dnevi se bodo sklenili v znamenju sodobne ustvarjalnosti, ki povezuje domače in mednarodne glasbene tokove ter kaže odprtost slovenskega glasbenega prostora po stoletju radijskega posredovanja umetnostne glasbe. Sklepni koncert bo oblikoval Simfonični orkester RTV Slovenija, ki v letu 2025 slavi svojo 70-letnico, vse od ustanovitve pa ga zaznamujeta glasbena odličnost in vrhunska poustvarjalnost. Pod vodstvom Stevena Loya, mednarodno uveljavljenega interpreta sodobne glasbe, ki je v Sloveniji vodil številne praizvedbe ključnih del 20. stoletja, bo večer zaokrožen v znamenju izrazite slogovne raznolikosti.
V vlogi solista nastopa pianist in skladatelj Žiga Stanič, diplomant klavirja in kompozicije na Akademiji za glasbo v Ljubljani, prejemnik študentske Prešernove nagrade, ki je od leta 2002 tudi producent Simfoničnega orkestra RTV Slovenija. Njegovo ustvarjanje temelji na raziskovanju psihološkega učinka glasbenega izraza, razmerja med blagozvočnostjo in disonanco ter izraznih zmožnosti ponavljanja in prepariranega klavirja. Njegov Koncert za klavir in orkester št. 2 odpira večer, ki se v drugem delu nadaljuje z glasbenima svetovoma Paula Clifta in Vinka Globokarja.
Clift v skladbi Landscape (overexposed) na svoj značilno premišljeni način prepleta sodobni zvočni jezik s konceptoma glasbenega spomina in tradicije; v plastenju barv, svetlobe in zvočnega senčenja se v različnih odsekih pojavlja in umika prepoznavna glasba Adagia iz Beethovnove Simfonije št. 4 v B-duru. Globokarjeva orkestrska različica dela Eisenberg predstavlja povsem drugačen ustvarjalni pol, saj temelji na partituri, ki določa predvsem formalno strukturo, medtem ko zvočno tkivo nastaja sproti v skladu z določenimi pravili. Globokar, glasbenik neukrotljive ustvarjalne energije, zagovarja glasbo kot dejavno in kritično silo; zato je tudi to delo izrazito neposredno, nepredvidljivo in »zemeljsko«, izvedba pa terja domišljijo izvajalcev in odprtost poslušalcev do novega zvočnega prostora. Kot eden vplivnejših evropskih skladateljev druge polovice 20. stoletja, dejaven med Parizom, Kölnom in drugimi svetovnimi glasbenimi središči, je vedno znova zagovarjal misel, da mora glasba učinkovati, premakniti in predrugačiti naš pogled na svet – estetsko načelo, ki v Eisenbergu zveni z vso svojo izrazno močjo.
