Morda bi kdo mislil, da Alien Ant Farm dobro pozna. A to še zdaleč ne drži. Skoraj desetletje po svojem zadnjem albumu »Always And Forever« (2014) se alternativno-metalna četverica iz južne Kalifornije – pevec Dryden Mitchell, kitarist Terry Corso, basist Timmy P in bobnar Mike Cosgrove – vrača z albumom »~mAntras~«. Gre za delo, ki ne le razbije predsodke o skupini, temveč jo tudi silovito postavi nazaj v središče glasbenega dogajanja.
Šesti studijski album skupine, ustanovljene leta 1996, je zaznamovan z osebnimi spremembami in procesi zorenja ter za tako dolgo delujočo zasedbo pomeni nekakšen nov začetek – brez zanikanja preteklosti. Nasprotno: »~mAntras~« je globoko premišljeno in introspektivno delo, nastalo iz številnih življenjskih preizkušenj in udarcev usode. Pesmi poslušalca ne popeljejo le na glasbeno, temveč – kot namiguje že naslov – tudi na osebno in duhovno potovanje.
Po tako dolgem obdobju brez novega materiala so imeli Alien Ant Farm veliko za nadoknaditi. Že nekaj let prej so sicer posneli štiri skladbe, med njimi tudi leta 2020 objavljeno priredbo Wham!-ove pesmi »Everything She Wants«, a je pandemija vse skupaj zaustavila.
»Ko je skladba takrat izšla,« pripoveduje Mitchell, »je bil načrt, da gremo samo naprej s polno paro. A življenje je poseglo vmes. Sprli smo se s producentom, sam pa sem veliko pil in bil nezadovoljen s svojim življenjem. Morda zveni dramatično, a čutil sem, da moram najprej sam priti k sebi. V skupini je to podobno kot v zakonu – potreboval sem razdaljo. Če nisi v redu sam s seboj, tudi drugim ne moreš biti v oporo. Zato smo naredili premor, ki se je kasneje izkazal za najboljšo možno odločitev. Preprosto smo morali pritisniti gumb za ponovni zagon.«
»V teh letih se je zgodilo res ogromno sranja,« dodaja Corso. »Zelo zgodaj smo dosegli velik uspeh in sreča je, da smo še vedno tukaj. Skupina je doživela skrajne padce in ta album je rezultat vsega tega – nekakšen zvočni zapis našega preživetja.«
Od preboja leta 2001 s skladbo »Movies« in legendarno priredbo »Smooth Criminal« so Alien Ant Farm marsikaj prestali, a obdobje med »Always And Forever« in »~mAntras~« je bilo še posebej zahtevno. Zato ni presenetljivo, da se to odraža v enajstih skladbah albuma.
»Odraščanje, ločitev, otroci, družina, smrt, pavze v bendu, prometne nesreče, operacije, bolezni, okrevanje – vse je tukaj,« pravi Corso. »Ta album je dobesedno produkt vsega dobrega in slabega, kar smo doživeli.«
Vse to se je prelilo v najbolj samozavesten in zrel album v zgodovini skupine. »Iz gnoja zrastejo najlepše rože,« se pošali Mitchell. Ko so bili znova pripravljeni, so brez težav nadaljevali tam, kjer so obstali – nenadoma polni energije in navdiha. Starejši, modrejši in brez potrebe po ugajanju glasbeni industriji so si na tem albumu prvič dovolili biti popolnoma sami svoji.
Štiri že prej posnete skladbe (»The Wrong Things«, »Storms Over«, »What Am I Doing?« in Wham!-ova priredba) so obdržali, preostalih sedem pa so ustvarili sami v domačem studiu bobnarja Cosgrova.
»Da nam ni bilo treba v Los Angeles, je bilo fantastično,« pravi Mitchell. »Seveda je zabavno pobegniti drugam in tam posneti album, a delo doma, v znanem okolju in z ljudmi, ob katerih se počutiš varno, nam je ogromno pomenilo.«
Ta občutek domačnosti je slišen v vsaki skladbi. Že uvodna »The Wrong Things« s hipnotičnim, čutnim ritmom in mešanico čustvene napetosti ter psihedeličnih zvočnih plasti nakaže smer albuma. Gre za zbirko mantr, ki hkrati zdravijo in razdirajo. To se čuti v boleči »Last dAntz«, v nalezljivi samokritični skladbi »So Cold« z izrazitimi progresivnorockovskimi vplivi ali v drugih drznih slogovnih prepletih.
Progresivni rock je dejansko eden ključnih vplivov albuma – in skupina to odkrito priznava.
»Za bend, ki je priredil ›Smooth Criminal‹, smo v resnici precej nor prog-rock kolektiv,« se smeji Mitchell. »Če malo globlje pobrskaš po našem katalogu, se skriva veliko zanimivega.«
»Dolga življenjska doba je danes naš luksuz,« dodaja Corso. »Daje nam svobodo, da delamo to, kar si želimo – brez sledenja trendom.«
To svobodo slišimo v vsem: v arenskem rocku »No. 1«, reggaejsko obarvani bolečini »What Am I Doing?«, zračni akustični melanholiji »Glasses« in osveženi Wham!-ovi priredbi. »~mAntras~« je album umetniške svobode, opuščanja pričakovanj in ponovnega zavezništva prijateljev, ki so skupaj prehodili dolgo pot – in se skoraj deset let pozneje vrnili močnejši kot kdaj koli prej.
Vse to se združi v naslovni skladbi. »~mAntras~« je nenehno spreminjajoča se mantra, ki ne zajame le duha albuma, temveč v enem samem kosu strne skoraj tri desetletja zgodovine skupine.
»Pomislil sem: kaj če v treh minutah povzamemo celotno zgodbo benda?« pravi Mitchell. »Bilo je zabavno in hkrati zelo čustveno. Med snemanjem sem na koncu jokal. V skladbi je vsaj dvajset motivov iz starejših pesmi.«
»Bilo je tudi zelo terapevtsko,« doda Cosgrove. »Tako kot bi mantranje tudi moralo biti. S tem albumom smo se resnično pozdravili.«
»Vedel sem, da se moramo pozdraviti,« sklene Corso, »a nisem si mislil, da bomo prišli tako daleč. Kjer smo zdaj, je izjemno – delujemo usklajeno, vsi smo motivirani, srečni in pripravljeni, da to glasbo končno delimo s svetom.«
