Mineva 15 let, odkar je umrl Lojze Slak. Legendarni harmonikar, skladatelj in vodja enega najprepoznavnejših slovenskih ansamblov je za seboj pustil glasbo, ki je pustila pečat na zgodovini slovenske narodno-zabavne glasbe. Še danes jo poznajo različne generacije, njegove melodije pa odzvanjajo na veselicah, praznovanjih in družinskih srečanjih.
Danes, 29. septembra, mineva 15 let od smrti Lojzeta Slaka. Umrl je star 79 let in za seboj pustil izjemno bogato glasbeno zapuščino. Čeprav je minilo desetletje in pol, je Slakovo ime še vedno močno povezano s slovensko glasbo. Njegove pesmi so postale del kolektivnega spomina, značilni zvok diatonične harmonike pa je eden tistih glasbenih podpisov, ki ga Slovenci prepoznajo skoraj takoj.
Lojze Slak se je rodil 23. julija 1932 v Jordankalu pri Mirni Peči na Dolenjskem. Otroštvo je zaradi materine bolezni preživel pri stari mami na Malem Kalu. Prav tam se je srečal s harmoniko strica Ludvika, ki je pomembno zaznamovala njegovo življenjsko pot.
Harmonike se je naučil igrati kar sam in še preden je odšel v šolo, je znal zaigrati več kot ducat pesmi. Že kot najstnik je igral na porokah in drugih prireditvah, pozneje pa je glasba postala njegovo življenjsko poslanstvo.
Leta 1959 je skupaj z brati ustanovil Ansambel bratov Slak. Po razpadu prve zasedbe zaradi vojaških obveznosti in njegove selitve v Ljubljano ni odnehal. S prijateljem Nikom Zlobkom je sestavil Trio Lojzeta Slaka, pozneje pa se jima je pridružil še Franc Sever.
Prelomno je bilo leto 1964, ko je Slak spoznal pevsko skupino Fantje s Praprotna. Iz sodelovanja je nastal Ansambel Lojzeta Slaka, zasedba, ki je nato za več desetletij zaznamovala slovensko narodno-zabavno glasbo.
Slak je v svoji karieri ustvaril več kot 400 melodij. Številne med njimi so postale ponarodele, ansambel pa je s svojo kombinacijo diatonične harmonike in večglasnega moškega petja ustvaril prepoznaven glasbeni izraz.
Njegove pesmi so pogosto govorile o tistem, kar je bilo Slovencem blizu: o domu, družini, ljubezni, prijateljstvu, naravi, vasi, Dolenjski, vinogradih in življenju. Prav zato je Slakova glasba preživela menjave generacij.
Njegova glasbena zapuščina je danes predstavljena tudi v muzeju v Mirni Peči, kjer so razstavljene njegove harmonike, posnetki, fotografije, priznanja in celo rekonstruirana soba, v kateri je ansambel vadil.
Slak je svoj zadnji koncert odigral 16. decembra 2010 v Cankarjevem domu v Ljubljani. Nastop je bil posvečen njegovemu preminulemu prijatelju in kitaristu v ansamblu Milanu Ferležu.
Toda še pred tem je nastal posnetek, ki ima danes posebno simboliko. Septembra 2010 je Slak s svojimi Fanti s Praprotna na Trški gori posnel videospot za skladbo Veseli kletar. Posnet je bil prav v njegovi zidanici, kjer je Lojze rad preživljal prosti čas in skrbel za svoj vinograd. To je bil njegov zadnji videospot.
Trška gora je bila za Slaka mnogo več kot zgolj kraj, kjer je imel vinograd. Bila je prostor miru, družine, prijateljev in navdiha. Dolenjska je ostala ena najpomembnejših rdečih niti njegovega ustvarjanja.
Slakova smrt leta 2011 ni pomenila konca njegove glasbe. Njegove skladbe še vedno izvajajo številni ansambli, mlajši glasbeniki pa v njegovem ustvarjanju iščejo navdih. Njegova zapuščina se ohranja tudi skozi Koncertni ansambel Slakove glasbe, ki nadaljuje izvajanje njegovih skladb in sodeluje z družino Slak.
Da njegove pesmi niso namenjene zgolj starejšim generacijam, kaže tudi dejstvo, da so nekatere med njimi že dolgo del otroštva novih generacij. V Mirni Peči so ob 10. obletnici njegove smrti poudarili, da otroci Slakove pesmi še vedno prepevajo, tudi če avtorja ni več med nami.
Ob 15. obletnici smrti legendarnega glasbenika se je Lojzetu Slaku poklonil tudi Dejan Vunjak, sin pokojnega Brendija, ki je bil s Slakom povezan tako glasbeno kot osebno.
Na Instagramu je ob fotografiji Lojzeta Slaka in Brendija zapisal: »Danes mineva 15 let, odkar nas je zapustil Lojze Slak. Bil je velik vzor Brendiju, povezovalo pa ju je tudi iskreno prijateljstvo in ljubezen do slovenske glasbe. 15 let je že minilo, odkar vaju ni več med nami … a vajine pesmi še vedno živijo. Še vedno zvenijo, povezujejo ljudi in se prepevajo iz roda v rod. Hvala vama za glasbo, ki nikoli ne bo zares odšla.«
