• Če za vsako gledališko predstavo velja, da je minljiv dogodek, katerega sledi ostanejo v spominu ustvarjalcev in gledalcev in v dokumentaciji, se pri Spomeniku G soočamo s tremi težavami. Prvič, predstava je naredila preboj v razumevanju gledališkega dogodka, zato novinarski zapisi tistega časa prej pričajo o hermenevtičnem šoku in sami iščejo besednjak in orodje, s katerima bi jo zagrabili. Drugič, predstava je razvila svojstven delovni proces in principe ustvarjanja, ki so se izgubili v spominih skupaj z njo. In tretjič, duh časa, ki je takrat naseljeval luknje med besedami, je izginil, in kar je veljalo za samoumevno, danes ni več.
• 
  
• Duh časa neoavantgard je čas spremembe družbenih paradigem. Zgodil se je preobrat iz meščanske ali ruralne v urbano kulturo in vstop v potrošniško ero. Mlada generacija v uporni drži do staršev in njihovih vrednot, ki se še držijo metafizike in na njej temelječih idej o tem, kaj je visoko in humano, kaj pa nizko in banalno, izvede emancipacijo telesnega, spolnih vlog, pojavi se urbana mladinska kultura, dolgolasci, kratka krila – vse kar spodkopava prej samoumevne vrednote. Na ravni umetnosti imata podobno vlogo študent­ski umetniški skupini OHO in 441/442/443/Pupilija Ferkeverk, ki postavljata nasproti visoki umetnosti zmer­ne­ga modernizma in humanizma (Vidmar) provokacije in subverzije njunih diskurzov, hkrati pa se začne skozi utopični moment oblikovati model drugačne umetnosti. Tu gre predvsem za preobrat od hierarhične struk­ture, pri kateri je umetniško delo posrednik avtorjeve ideje (drame) gledalcu, v situacijo, ko delo samo po sebi generira pomene v gledalcu neodvisno od avtorjeve intence. Izhodišče Spomenika G2 ni bila drama oz. »satirični happening« Spomenik Bojana Štiha, temveč odločitev režiserja Dušana Jovanovića, da želi izhajati iz igralca in pripeljati vsebino predstave iz telesnega – zvoka, gibanja, igralčevega občutenja telesa in sebe. Ključna novost je bila, da je vodil delovni proces sam material oziroma igralčevo delo. Skozi njegov tok se je 70 strani dolgi tekst sčrtal na 15 stavkov ali izjav, zasedba pa se je z začetnih dvanajstih igralcev skrčila na eno samo igralko, 20-letno študentko drugega letnika AGRFT Jožico Avbelj. 
• 
  
• Kot celota je predstava skozi minimalizem in preciznost povezala drobce v organsko celoto. Pri tem je zanimivo, da je Štihov Spomenik kljub redukciji ostal rdeča nit predstave, se je pa povezoval z drugimi elementi uprizoritve na enakovredni ravni. Predstava je z izhajanjem iz materiala proizvedla učinke, ki niso bili več v lasti avtorjev, temveč so bili proizvedeni iz procesa in samostojni, zato je izginila iz pojmovnih okvirov, ki so bili takrat na voljo tako kritikom kot tudi ustvarjalcem. Morda je tudi zato režiser Dušan Jovanović dobil občutek, da radikalizma Spomenika G ni mogoče ponavljati v nedogled, ker bi bilo to pleonazem. Generacija umetnikov, ki je začela z Glejem, se je na sredini 70. let odpravila na pohod skozi institucije, ker vizija resno zastavljenega alternativnega gledališča ni dobila politične podpore. Ludizem teh umetnikov, ki je bil v avantgardizmu družbeno izzivalen, subverziven, intermedialen in kritično usmerjen v sedanjost, se je spremenil v žanrski, popularni in h gledalčevemu uživanju usmerjeni postmodernistični ludizem.  

Mestno gledališče ljubljansko - MALA SCENA
Čopova 14, 1000 Ljubljana
Slovenija

Preveri dogajanje na Mestno gledališče ljubljansko - MALA SCENA.