Izraelski avtor Hanoh Levin je poetično dramo Rekviem zasnoval po treh kratkih zgodbah Čehova – to so Rothschildova violina, Žalost in Zaspanost. Srhljivo neposredno, čeprav kot sanje rahlo stkano besedilo govori o smrti, žalosti in žalovanju ter se sprašuje o smislu oziroma nesmislu življenja.
V odmaknjeni vasici »nekje med Parizom in Šanghajem« se ostareli izdelovalec krst, vse življenje trd in neizprosen človek, pritožuje, da ima premalo dela. Ko pa mu na smrt zboli žena, se nenadoma zave, koliko priložnosti je zamudil, in z grenkobo spoznava, da sreča mogoče sploh ni tako daleč in bi bilo treba samo seči po njej, dokler je bil še čas. Smrt v podobi treh kerubov pa ne izbira le starejših. Kot v mrtvaškem plesu je na pot pospremila tudi kočijaževega sina v najlepših letih, pa tudi komaj rojenega otroka si niti malo ne pomišlja vzeti s seboj. Kočijaž si zaman prizadeva podeliti svojo bolečino ob sinovi smrti; prostitutki in pijanca, ki v igro prinašajo nekaj črnega humorja, pa se ne menijo zanj. Ali res edino smrt prinaša spoznanje in zdrami človeka iz njegove samozaverovanosti?
Leta 1999 umrli Hanoh Levin je najpomembnejši izraelski dramatik. V 56 letih svojega življenja je ustvaril 56 dramskih del, 22 jih je tudi sam zrežiral. Pisal je tudi prozo in poezijo in ustvarjal tako rekoč do svojega zadnjega dne. Izjemna izpovedna moč Rekviema gotovo izhaja tudi iz Levinove osebne izkušnje, saj je bila ta igra eno njegovih zadnjih del. Premierno je bila uprizorjena le nekaj mesecev pred njegovo smrtjo in doživela je več kot 400 ponovitev. Levinovo pisanje odlikujeta neposrednost in svojevrsten slog, ki preseneča s satiričnimi preobrati in poetičnimi prispodobami.
