Nalaganje...

Razpoložljivi datumi

Podrobnosti dogodka
Georg Büchner
Dantonova smrt
Dantons Tod, 1835
Drama
Predstava traja 1 uro in 35 minut in nima odmora.
  • prevajalec: Bruno Hartman
  • režiser: Aleksandar Popovski
  • dramaturginja: Eva Mahkovic
  • scenografka: Nastja Miheljak
  • kostumografka: Jelena Proković
  • avtor glasbe: Laren Polič Zdravič
  • lektorica: Barbara Rogelj
  • oblikovalec svetlobe: Boštjan Kos
  • asistent režiserja (študijsko): Jaka Bombač
  • asistentka kostumografke: Nina Prelovšek
  • Zahvaljujemo se glasbenikoma Nikoli Semicu (violina) in Luki Ipavcu (trobenta).

Kratka vsebina in ozadje

Pet let po začetku francoske revolucije so v Franciji na oblasti jakobinci, struja revolucionarjev, ki pod vodstvom ekstremističnega Robespierra (Jure Henigman) izvaja teror nad državljani in z neumorno pomočjo giljotine redči vrste morebitnih izdajalcev revolucije. Eden od voditeljev zgodnje revolucije, Georges Danton (Matej Puc), se izmučen od krvi, ki jo je že zahtevala revolucija, odmika od politike med prijatelje, karte in ženske, medtem ko ga njegov politični somišljenik in prijatelj Camille Desmoulins (Filip Samobor) nagovarja, da bi izkoristil svoj vpliv in se Robespierru ter njegovi vladavini terorja postavil po robu. Robespierre proti sovražnikom, ki jih vidi povsod, zagovarja skrajne ukrepe – predvsem usmrtitev kot edini način, da novoustanovljena francoska republika svoje ideale zaščiti pred ponovno vladavino privilegiranega razreda, aristokracije, rojalistov in njih somišljenikov. Robespierre Dantona zapre in ga privede pred Nacionalni konvent, ki je zaradi številnih že giljotiniranih političnih nasprotnikov v dvomih, ali bi pogubili tudi Dantona, torej moža, ki je leta 1792 rešil Francijo. Robespierre v imenu domovine in revolucije, ki naj bi po zgodovinskem pravilu žrla svoje lastne otroke in v vsakem primeru zahtevala številne žrtve, ker je taka pač njena narava in predpogoj za svobodo, poslance prepriča v Dantonovo krivdo. Na revolucijskem sodišču Danton pozove ljudstvo proti Robespierru in njegovi diktaturi, ki bi republiko zadušila v krvi. Ljudstvo ga najprej podpira, potem pa se tehtnica nenadoma prevesi …

Revolucija je med letoma 1792 in 1793 dosegla vrhunec. Septembrskim masakrom leta 1972, v katerih je narodna garda pobila od 1200 do 1400 pariških zapornikov, je sledila še zmagovita bitka pri Valmyju, kjer so bile domača in tuje kraljeve vojske ustavljene. V Parizu je bil vzpostavljen Nacionalni konvent in prva francoska republika. Na čelu revolucionarnega vrenja, ki je terjalo obilo prelite krvi pripadnikov vladajočih razredov in njihovih zagovornikov, je bil skupaj z Maximilenom Robespierrom tudi Georges Danton. Sredi leta 1793 se je rodila jakobinska republika, z njo pa kmalu tudi obdobje, ki ga meščansko zgodovinopisje rado imenuje »vladavina terorja«. Predvsem Robespierre je kot član odbora za javno varnost zagovarjal brezpogojno uporabo nasilja, da bi obranili pridobitve revolucije. Vse politične nasprotnike, od rojalistov do pripadnikov zmernejših frakcij znotraj lastnih vrst jakobincev – na koncu tudi Dantona –, je spravil pod giljotino. Kot alternativa nasilju sta se kazala protirevolucija in razpad nacionalne države. Robespierre je s silo branil pridobitve, ki jih danes povezujemo z vzponom buržoazije, nacionalno državo in njen narod. V tem času je Dantona začel najedati dvom o uporabi nasilja, zaradi česar se oddalji od nekdaj tesnega političnega zaveznika Robespierra.

In prav spor, ki je sicer precej bolj notranji (Dantonov) kot zunanji, med enim in drugim revolucionarnim politikom, običajno v ospredje postavlja literarna zgodovina, ko govori o Büchnerjevi Dantonovi smrti. Drama tematizira zadnje dneve (ali tedne?) Dantonovega življenja v letu 1794, ko se s političnimi somišljeniki iz vrst jakobincev vse bolj zoperstavlja Robespierru. Drama izpostavlja Dantonov notranji boj, ki ga vse bolj razjeda in napeljuje celo k samomoru. Njegovo prepričanje v ideal revolucije, ki krvavo zatira nasprotnike, je močno omajan. Za ta svoj dvom je na koncu tudi usmrčen.

Dantonova smrt (1835) je dramski prvenec mladega doktorja medicinskih znanosti Georga Büchnerja, takrat še študenta, ki se do nastanka drame nikoli ni ukvarjal z gledališčem. Zato pa je toliko bolj poznal zgodovino francoske revolucije in aktualni družbeni položaj svojega časa. Bil je goreč nasprotnik samozaverovanih elit, ki so izgubile stik s svetom, in bil zaradi tega tudi preganjan. Büchner je ob Heinrichu Heineju in Goetheju eden vidnejših predstavnikov nemške predmarčne dobe, v literaturi zavezane emancipaciji posameznika in liberalnim političnim načelom.

Ob prvi izdaji je bila Dantonova smrt, ki vsebuje izseke iz zgodovinskih političnih govorov in jo zato štejemo med zgodnje predstavnice dokumentarne dramatike, močno cenzurirana. Premierno je bila uprizorjena šele leta 1902, skoraj 70 let po Büchnerjevi smrti.

 

 

Odgovorni organizator prireditve:
MGL Mestno gledališče ljubljansko
Čopova 14
1000 Ljubljana