Nalaganje...

Trenutno ni aktivnih predstav za ta dogodek!

Podrobnosti dogodka

REŽISER

Jan Krmelj

  • AVTORJA PRIREDBE

    Jan Krmelj, Katja Markič

  • DRAMATURGINJA

    Katja Markič

  • SCENOGRAFINJA

    Karin Rajh

  • KOSTUMOGRAFINJA

    Špela Ema Veble

  • AVTORJA GLASBE

    Primož Hladnik, Boris Benko (Silence)

  • KOREOGRAF

    Žigan Krajnčan

  • OBLIKOVALEC REKVIZITOV

    Tomaž Zarifa

  • OBLIKOVALCA SVETLOBE

    Vlado Glavan, Jan Krmelj

  • LEKTOR

    Arko

  • ASISTENTKA KOREOGRAFA (ŠTUDIJSKO)

    Kristýna Šajtošová

IGRAJO

Če ima mnogoplasten Jesihov tekst kakšno krovno temo, je to jezik. Jesih je jezikovni fenomen. Ludizem, značilen za Grenke sadeže pravice, temelji na svobodi, igri in stvarjenju znotraj jezika. Predstava naslavlja vprašanja vloge in moči jezika, slovenskega jezika in njegovega statusa v svetu, pa tudi stvariteljske moči, ki jo ima Jesihova pisava – in s katero je besedilo okužilo tudi ustvarjalce. Jezik je polje svobode, a hkrati tudi nasilja in izključitve. Predstava skozi različne uprizoritvene načine uteleša gesto, ki jo je Jesih zarisal v nepreglednem toku premnogih situacij in nestalnosti likov znotraj drame. Jesihov jezik je nujno samoironičen, specifično komičen; ta ironija je ironija jezika, ki se smeje sebi, ko govori. Vprašanje Grenkih sadežev pravice je: Kaj vse je lahko jezik in kaj je ta kos mesa, ki izvaja akrobacije v naših ustih?

Svoboda je, če sploh kje, popolna le v jeziku.
In jezik je ljubezen.

Skozi jezik gradimo, transformiramo in rušimo resničnost.
Jezik je začetek.
Na začetku je bila beseda.
Na začetku je bila tišina.

In beseda je meso postala.

Danes meso postaja beseda: virtualnost resničnosti, njena nenehna posredovanost, zaradi katere se zdi, da je vse bolj oddaljena od izkušnje, vse bolj oddaljena od telesa – naših teles.

Ikonični ludizem, ki bi ga lahko hitro posplošili kot neobvezno igrivost, je zarezal v tkivo ikone avtorja, v tkivo ikone literature, poezije in gledališča kot nečesa rigidnega in v naprej predvidljivega. Zamajal je neko samoumevnost, a vse to skozi neskončno ljubezen do možnosti igre, ironije, humorja in bolečine – vsega, kar človeka ohranja živega. Pokazal je, da se s praznino, s praznino igre, ki hkrati ruši in vzpostavlja ritual, odpira neskončen potencial smisla, ki temelji prav na njegovi neulovljivosti. Ne kaže nam le fikcije same: skozi masko, ki si jo nadene, razgalja naravo resničnosti, ki zasije prav skozi to, da je ona sama, resničnost, grajena kot največja iluzija. Življenje je sen. Nič ni samoumevno, vse je nepopisano, a v tem se skriva svoboda.

Ni večjega absurdna kot realnost, ko jo ugledamo z distance. Črna luknja odrske odprtine je prav takšen pogled v človekova usta.

V teh paradoksih se giblje Jesihov tekst – ki pa je tekom desetletij od njegovega nastanka že sam postal neke vrste ikona. A ikona, ki obstaja zgolj tako, da se nenehno uničuje in se ne zadovolji z nobeno stalnostjo.

Ludizem je ikona, ki je hkrati svoj ikonoklazem.

Ludizem je tisti mehanizem, ki zaigra v vsakem našem dvomu, nesporazumu, ekstazi ali verjetju.
Ludizem zaigra, ko nas ni, ko mi izginemo. Ko izgubimo tla pod rokami.
Ko trdno verjamemo v nekaj, kar je za nas sveto,
pa v to zareže druga perspektiva.

Takrat se nekaj rodi.
Takrat je ljubezen do tega, da smo, da lahko govorimo, molčimo, blebetamo in jecljamo,
da lahko verjamemo in dvomimo, popolna. Takrat smo bitja paradoksa. Takrat je ljubezen popolna. In le takrat smo lahko svobodni.

Takrat se rodi umetnost spreminjanja – 
in edino ta lahko odpre sedanjost naproti neki neulovljivi prihodnosti.

Mi smo jezik. 


Jan Krmelj

Iz gledališkega lista

Ena od možnosti, ki jih ponuja ta tekst, je poigravanje že s samo interpretacijo, načinom igre in izrekanja, s preizku­šanjem oddaljevanja in zbliževanja svojega doživljaja do izrečenega. Lik, ki se za hip izoblikuje, izreka neke besede, toda tako za lik sam kakor za igralca (igralko) ni nujno, da se izgovorjeno veže zgolj na zadano dramsko situacijo. Ponuja možnost, da besede v sebi opazujemo, se igramo z njihovim zvenom in jih sprevračamo še po tem, ko so že izrečene, preko tega, katere besede jim dodamo za družbo ali kontrapunkt. Predvsem pa ponuja možnost distance do izrekanja, opazovanja samega sebe med igro. Kakor bi opazovali sebe-­otroka, ki se igra z igračo, se mu približali, se za hip igrali z njim v sebi, nato pa znova odstopili.
Katja Markič: Nekaj sadežev iz mojega sadovnjaka (odlomek)




Odgovorni organizator prireditve:
SNG Drama Ljubljana 
Erjavčeva 1
1000 Ljubljana