The Taming of the Shrew, ok. 1593–1596

Komedija

Predstava traja 1 uro in 35 minut in nima odmora.

Prevajalec Oton Župančič
Režiserka in scenografka Anja Suša
Dramaturginja Petra Pogorevc
Kostumografka Barbara Stupica
Avtor glasbe Laren Polič Zdravič
Koreograf Damjan Kecojević
Lektorica Maja Cerar
Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos
Asistent dramaturginje Rok Andres
Asistentka kostumografke in scenografke Sara Smrajc Žnidarčič

Tri avtorske verzije Katarininega monologa so za uprizoritev napisale Ivana Sajko, Maja Pelević in Simona Semenič.

Igrajo
Katarina Matej Puc
Petruccio Primož Pirnat
Bianka Jurij Drevenšek
Lucentio, Krojač Jaka Lah
Baptista, Vincentio Jožef Ropoša
Gremio Gregor Gruden
Hortensio Gaber K. Trseglav
Tranio, Grumio, Vdova Jure Kopušar k. g.

Kratka vsebina

V Padovi živi bogat plemič Baptista, ki ima dve za možitev godni hčerki. Starejša Katarina slovi po vzkipljivosti in kljubovalnosti, mlajša Bianka pa velja za milo in pohlevno. Pred vrati se tare snubcev, ki se vsi potegujejo za mlajšo, medtem ko se starejše zaradi njenega težavnega značaja raje izogibajo. Baptista vztraja, da mora v zakon najprej oddati Katarino. To namero uresniči, ko v mesto prispe temperamentni in nepredvidljivi plemič Petruccio iz Verone. Ta Katarino zasnubi, se z njo poroči in doseže nemogoče: zloglasno trmoglavko preobrazi v ženo, ki odslej slovi po krotkosti in ubogljivosti …


Ozadje

Shakespearologi se ne morejo zediniti glede avtorstva in letnice nastanka te slavne komedije, gotovo pa sodi v zgodnje obdobje avtorjevega ustvarjanja. Doživela je že številne odmevne odrske in filmske upodobitve, med katerimi izstopa film Franca Zeffirellija iz leta 1967 z Elizabeth Taylor in Richardom Burtonom v glavnih vlogah. Ukročena trmoglavka je z razvidnim zagovorom patriarhalnih vrednot, ki naj bi še posebej prišel do veljave v Katarininem sklepnem govoru, zbudila mnoge burne, tudi odkrito odklonilne in feministično angažirane odzive. In vendar nam današnji čas govori, da ne gre za črno-beli prikaz preseženih problemov, pač pa za intrigantno igro, ki razpre razmerja moči in ljubezni v zakonu.

The Taming of the Shrew, ok. 1593–1596

Komedija

Predstava traja 1 uro in 35 minut in nima odmora.

Prevajalec Oton Župančič
Režiserka in scenografka Anja Suša
Dramaturginja Petra Pogorevc
Kostumografka Barbara Stupica
Avtor glasbe Laren Polič Zdravič
Koreograf Damjan Kecojević
Lektorica Maja Cerar
Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos
Asistent dramaturginje Rok Andres
Asistentka kostumografke in scenografke Sara Smrajc Žnidarčič

Tri avtorske verzije Katarininega monologa so za uprizoritev napisale Ivana Sajko, Maja Pelević in Simona Semenič.

Igrajo
Katarina Matej Puc
Petruccio Primož Pirnat
Bianka Jurij Drevenšek
Lucentio, Krojač Jaka Lah
Baptista, Vincentio Jožef Ropoša
Gremio Gregor Gruden
Hortensio Gaber K. Trseglav
Tranio, Grumio, Vdova Jure Kopušar k. g.

Kratka vsebina

V Padovi živi bogat plemič Baptista, ki ima dve za možitev godni hčerki. Starejša Katarina slovi po vzkipljivosti in kljubovalnosti, mlajša Bianka pa velja za milo in pohlevno. Pred vrati se tare snubcev, ki se vsi potegujejo za mlajšo, medtem ko se starejše zaradi njenega težavnega značaja raje izogibajo. Baptista vztraja, da mora v zakon najprej oddati Katarino. To namero uresniči, ko v mesto prispe temperamentni in nepredvidljivi plemič Petruccio iz Verone. Ta Katarino zasnubi, se z njo poroči in doseže nemogoče: zloglasno trmoglavko preobrazi v ženo, ki odslej slovi po krotkosti in ubogljivosti …


Ozadje

Shakespearologi se ne morejo zediniti glede avtorstva in letnice nastanka te slavne komedije, gotovo pa sodi v zgodnje obdobje avtorjevega ustvarjanja. Doživela je že številne odmevne odrske in filmske upodobitve, med katerimi izstopa film Franca Zeffirellija iz leta 1967 z Elizabeth Taylor in Richardom Burtonom v glavnih vlogah. Ukročena trmoglavka je z razvidnim zagovorom patriarhalnih vrednot, ki naj bi še posebej prišel do veljave v Katarininem sklepnem govoru, zbudila mnoge burne, tudi odkrito odklonilne in feministično angažirane odzive. In vendar nam današnji čas govori, da ne gre za črno-beli prikaz preseženih problemov, pač pa za intrigantno igro, ki razpre razmerja moči in ljubezni v zakonu.

Predstava traja 1 uro in 30 minut in nima odmora.

Režiser Primož Ekart
Dramaturginja Eva Mahkovic
Scenograf Tomaž Štrucl za Estrihe in Omete
Kostumografka Elena Fajt
Avtor glasbe Silence
Lektorica Maja Cerar
Oblikovalec luči Boštjan Kos
Asistentka kostumografke Mateja Velikonja

Igrajo
Sebastian Cavazza
Gašper Tič
Gregor Gruden
Petra Veber Rojnik / Mirjam Korbar Žlajpah


Pes, pizda in peder so dramski prvenec Gregorja Fona. Avtor nam predstavi srečanje treh starih prijateljev, ki so v tistih letih, ko so že izgubili iluzije v zvezi z življenjem in ga tudi že precej zavozili, a so še na točki, ko bi vseeno lahko obstajal kanček upanja za prihodnost. Njihovo srečanje bi se lahko izteklo samo v hujšega jutranjega mačka, a se izkaže, da so njihova življenja prepletena bolj, kot bi si želeli.

V lokalu, ki je tako zelo izoliran od zunanjega sveta, da mobilni telefoni ne lovijo signala, ali kjer je »kot v riti od zamorca«, kakor se izrazi eden od junakov, se odvije spopad treh ljudi, treh različnih pogledov na življenje, ki jim je skupno zgolj to, da nimajo nič skupnega. Vsi pa nam zrcalijo izpraznjenost medčloveških odnosov in površinskost sveta, v katerem živimo.

Pod površino njihovega dialoškega stampeda, ki je nabit s cinizmom, ironijo in zabavnimi anekdotami in ki je zaradi vedno večjih količin alkohola vedno bolj brutalen in neusmiljen, se da zaslutiti, da je njihovo prijateljstvo že davno mrtvo, če je sploh kdaj obstajalo. Vonj tega razpadajočega trupla sikne to noč na plano in zastrupi zrak, ki ga dihajo, ter izniči zadnje ostanke prijateljstva in človeškega dostojanstva, ki so ga morda še premogli. In tudi jutro ne bo prineslo odrešitve.

Besedilo Pes, pizda in peder je bilo nominirano za Grumovo nagrado na 38. Tednu slovenske drame 2008.

Drama

Predstava traja 1 uro in 20 minut in nima odmora.

Prevajalec Klemen Jelinčič Boeta
Režiser in dramaturg Matjaž Zupančič
Scenograf Alen Ožbolt
Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov
Skladatelj Jani Kovačič
Koreograf Iztok Kovač
Lektor Martin Vrtačnik
Oblikovalec svetlobe Aljoša Vizlar
V uprizoritvi je uporabljena tudi glasba Tomasa Albinonija.

Igrajo
Starec Marko Simčič k. g.
Starka Bernarda Oman
Kočijaž Lotos Vincenc Šparovec
Mati Jana Zupančič
Bolničar Gašper Tič
Prostitutka z bradavico Viktorija Bencik Emeršič
Prostitutka z lepotnim znamenjem Tina Potočnik
Bučasti pijanec Milan Štefe
Bučkasti pijanec Gaber K. Trseglav
Veseli kerub Jurij Drevenšek/Žiga Udir k. g.
Zabavni kerub Domen Valič
Žalostni kerub Gregor Gruden


Kratka vsebina

V odmaknjeni vasici »nekje med Parizom in Šanghajem« se ostareli izdelovalec krst, vse življenje trd in neizprosen človek, pritožuje, da ima premalo dela. Ko pa mu na smrt zboli žena, se nenadoma zave, koliko priložnosti je zamudil, in z grenkobo spoznava, da sreča mogoče sploh ni tako daleč in bi bilo treba samo seči po njej, dokler je bil še čas. Smrt v podobi treh kerubov pa ne izbira le starejših. Kot v Mrtvaškem plesu je na pot pospremila tudi kočijaževega sina v najlepših letih, pa tudi komaj rojenega otroka si niti malo ne pomišlja vzeti s seboj. Kočijaž si zaman prizadeva podeliti svojo bolečino ob sinovi smrti, prostitutki in pijanca, ki v igro prinašajo nekaj črnega humorja, pa se ne menijo zanj. Ali res edino smrt prinaša spoznanje in zdrami človeka iz njegove samozaverovanosti?

VIR: http://www.mgl.si/p12triumf.html

VIR: http://www.mgl.si/p12triumf.html

Madrid, konec osemdesetih. Dvainštiridesetletno igralko in pevko Pepo zapusti fant Iván. Slabo novico ji sporoči kar prek telefonske tajnice. Pepa je obupana in ga s taksijem zasleduje po Madridu. Na delovnem mestu v filmskem studiu ga ni … Pepa se odpelje do Ivánovega stanovanja, vendar pobeglega ljubimca tam že več tednov niso videli. Naleti pa na njegovo bivšo ženo Lucio, ki Ivána toži, ker jo je pred dvajsetimi leti zapustil, zaradi česar je menda morala k psihiatru … Lucijin plahi sin Carlos okleva, kako bi mami povedal, da z zaročenko Mariso iščeta lastno stanovanje. Ko se Pepa vrne domov, jo na telefonski tajnici pričaka stotine sporočil prijateljice Candele, manekenke, ki je ravnokar spoznala idealnega moškega, vendar je ta šiitski terorist. Pepa maščevalno seklja zelenjavo za gaspačo in vanj strese tudi pest uspavalnih tablet. Narkotična mešanica je namenjena nezvestemu Ivánu, a jo po pomoti spije Marisa, ki s Carlosom pride na ogled Pepinega stanovanja … Marisa seveda takoj zadrema, Carlos in Candela se ljubezensko zapleteta, Lucia pobesni, ker bo izgubila še sina, Pepa pa ugotovi, da je noseča. Po bučečem Madridu se prevaža taksist, ki obsedeno posluša mambo …

Mjuzikel je nastal po istoimenski španski filmski uspešnici Mujeres al borde de un ataque de nervios (1988), ki jo je napisal in režiral takrat še razmeroma neznani Pedro Almodóvar, v vlogi Carlosa pa je zaigral Antonio Banderas. Črna komedija je Almodóvarja izstrelila med mednarodne režijske zvezde in prejela številne nagrade: leta 1988 je bila nominirana za tujejezičnega oskarja, zlati globus in bafto, prejela dve evropski filmski nagradi in pet španskih filmskih nagrad goya, med drugim za najboljši film, najboljši izvirni scenarij in najboljšo glavno žensko vlogo. Mjuzikel je bil premierno uprizorjen novembra 2010 v broadwayskem Belasco Theatru. Leta 2011 je bil nominiran za tri nagrade tony za dosežke na področju mjuzikla, med drugim za najboljšo izvirno glasbo.

(vir: http://www.mgl.si/2012zenskenarobu.html)

Madrid, konec osemdesetih. Dvainštiridesetletno igralko in pevko Pepo zapusti fant Iván. Slabo novico ji sporoči kar prek telefonske tajnice. Pepa je obupana in ga s taksijem zasleduje po Madridu. Na delovnem mestu v filmskem studiu ga ni … Pepa se odpelje do Ivánovega stanovanja, vendar pobeglega ljubimca tam že več tednov niso videli. Naleti pa na njegovo bivšo ženo Lucio, ki Ivána toži, ker jo je pred dvajsetimi leti zapustil, zaradi česar je menda morala k psihiatru … Lucijin plahi sin Carlos okleva, kako bi mami povedal, da z zaročenko Mariso iščeta lastno stanovanje. Ko se Pepa vrne domov, jo na telefonski tajnici pričaka stotine sporočil prijateljice Candele, manekenke, ki je ravnokar spoznala idealnega moškega, vendar je ta šiitski terorist. Pepa maščevalno seklja zelenjavo za gaspačo in vanj strese tudi pest uspavalnih tablet. Narkotična mešanica je namenjena nezvestemu Ivánu, a jo po pomoti spije Marisa, ki s Carlosom pride na ogled Pepinega stanovanja … Marisa seveda takoj zadrema, Carlos in Candela se ljubezensko zapleteta, Lucia pobesni, ker bo izgubila še sina, Pepa pa ugotovi, da je noseča. Po bučečem Madridu se prevaža taksist, ki obsedeno posluša mambo …

Mjuzikel je nastal po istoimenski španski filmski uspešnici Mujeres al borde de un ataque de nervios (1988), ki jo je napisal in režiral takrat še razmeroma neznani Pedro Almodóvar, v vlogi Carlosa pa je zaigral Antonio Banderas. Črna komedija je Almodóvarja izstrelila med mednarodne režijske zvezde in prejela številne nagrade: leta 1988 je bila nominirana za tujejezičnega oskarja, zlati globus in bafto, prejela dve evropski filmski nagradi in pet španskih filmskih nagrad goya, med drugim za najboljši film, najboljši izvirni scenarij in najboljšo glavno žensko vlogo. Mjuzikel je bil premierno uprizorjen novembra 2010 v broadwayskem Belasco Theatru. Leta 2011 je bil nominiran za tri nagrade tony za dosežke na področju mjuzikla, med drugim za najboljšo izvirno glasbo.

(vir: http://www.mgl.si/2012zenskenarobu.html)

Madrid, konec osemdesetih. Dvainštiridesetletno igralko in pevko Pepo zapusti fant Iván. Slabo novico ji sporoči kar prek telefonske tajnice. Pepa je obupana in ga s taksijem zasleduje po Madridu. Na delovnem mestu v filmskem studiu ga ni … Pepa se odpelje do Ivánovega stanovanja, vendar pobeglega ljubimca tam že več tednov niso videli. Naleti pa na njegovo bivšo ženo Lucio, ki Ivána toži, ker jo je pred dvajsetimi leti zapustil, zaradi česar je menda morala k psihiatru … Lucijin plahi sin Carlos okleva, kako bi mami povedal, da z zaročenko Mariso iščeta lastno stanovanje. Ko se Pepa vrne domov, jo na telefonski tajnici pričaka stotine sporočil prijateljice Candele, manekenke, ki je ravnokar spoznala idealnega moškega, vendar je ta šiitski terorist. Pepa maščevalno seklja zelenjavo za gaspačo in vanj strese tudi pest uspavalnih tablet. Narkotična mešanica je namenjena nezvestemu Ivánu, a jo po pomoti spije Marisa, ki s Carlosom pride na ogled Pepinega stanovanja … Marisa seveda takoj zadrema, Carlos in Candela se ljubezensko zapleteta, Lucia pobesni, ker bo izgubila še sina, Pepa pa ugotovi, da je noseča. Po bučečem Madridu se prevaža taksist, ki obsedeno posluša mambo …

Mjuzikel je nastal po istoimenski španski filmski uspešnici Mujeres al borde de un ataque de nervios (1988), ki jo je napisal in režiral takrat še razmeroma neznani Pedro Almodóvar, v vlogi Carlosa pa je zaigral Antonio Banderas. Črna komedija je Almodóvarja izstrelila med mednarodne režijske zvezde in prejela številne nagrade: leta 1988 je bila nominirana za tujejezičnega oskarja, zlati globus in bafto, prejela dve evropski filmski nagradi in pet španskih filmskih nagrad goya, med drugim za najboljši film, najboljši izvirni scenarij in najboljšo glavno žensko vlogo. Mjuzikel je bil premierno uprizorjen novembra 2010 v broadwayskem Belasco Theatru. Leta 2011 je bil nominiran za tri nagrade tony za dosežke na področju mjuzikla, med drugim za najboljšo izvirno glasbo.

(vir: http://www.mgl.si/2012zenskenarobu.html)